Večno pihanje – tretjič

Še pred aprilskim deževjem smo želeli opraviti z dolgoletnim dolgom, ki sliši na ime Večno pihanje. Jamo sta leta 1994 raziskovala Claudio Bratos in Stojan Sancin in se v tednu dni prebila do končnih delov, kjer ju je ustavila pihajoča špranja. Jame nista registrirala, vsa dokumentacija je obležala v Stojanovem predalu. Jamo smo obiskali tretjič in se do nje v krogih prebijali po zaraščenem terenu. Tokrat smo bili pametnejši in smo pot beležili po gepeesovsko, kar je pomagalo locirati vhod, še bolj pa povratek, ki je seveda potekal v temi. Pregledali smo nadaljevanja, pokukali v brezno z vodo in izmerili jamo, fotkanje pa prestavili na stranski tir, saj se je fotograf tokrat lotil merjenja. No, nič hudega, veliko gradiva se je nabralo že na prejšnjih dveh akcijah, kar bo verjetno skupaj z načrtom združeno v v daljšo reportažo. Kazalci so na koncu pokazali 119 metrov globine in 435 metrov dolžine. Brezno z vodo je bilo kljub suši še vedno polno vode, jama pa se nadaljuje z ozko pihajočo špranjo. Upajmo, da bo naslednjič popustila in nam pokazala še kaj več. Jamarili smo Boštjan in Mojca Vrviščar, Patrik Prša, Primož Gnezda in Peter Gedei.

Leave a Reply

Your email address will not be published.