Bilten št. 1, letnik 1963
Daljnega leta 1963 je članstvo začutilo potrebo po izdajanju klubskega glasila. Nadeli so mu ime Bilten, uredil pa ga je Marjan Raztresen. V tistem času je bil menda edino društveno (točneje sekcijsko) glasilo na jamarskem področju v Sloveniji, sicer pa tudi društev tedaj ni bilo kdove koliko. Razmnožen je bil s ciklostilom, kot je bilo tedaj v navadi; format je bil A4. Platnice so bile iz nekoliko tršega papirja, ki pa je imel vsako leto drugo barvo, da so se letniki laže ločili med seboj. Na ovitku je imel velikega shematiziranega netopirja, tako da se je takoj vedelo, za kaj gre. Avtor naslovnice ni točno znan; baje jo je narisal Jože Goršek – Fon. Navadno je imel nekaj deset strani. Kljub skromnemu obsegu pa smo imeli z njim precej cirkusa pa tudi veselja. Najprej s pisanjem člankov, potem pretipkovanjem na matrice, s samim tiskanjem, občasno smo imeli še težave s papirjem (pa ga je nafehtal Miran v Vevčah za kar nekaj številk), s kopiranjem načrtov itd. Nekaj letnikov so nam natisnili in zvezali v Železniški tiskarni (hvala Pavletu), kasneje pa smo se morali znajti sami tako ali drugače, kar je bil poleg znatnih stroškov tudi eden od razlogov, da Bilten ni več izhajal enkrat na leto.
Potem smo ugotovili, da brez klubskega glasila enostavno ne gre in da če izide bienalno, bo ravno prav. Brko (Viktor Robič) je predlagal nov format (tak, da bo šel v žep) in je tako št. 17 izšla v dveh formatih, A4 (po starem) in A5 (za v žep), Borut Petrič, pa je skoraj ostal brez službe, ker ga je razmnoževal na službenem Xeroxu. Kasneje je tehnično plat prevzel Peter Gedei. Bilten je dobil barvno naslovnico, pa tudi znatno se je odebelil, tako da je imela zadnja številka (23. zvezek) že 140 strani! To pa že ni več karsibodi, pa tudi nekateri članki so vzbudili pozornost širše strokovne javnosti zaradi nekaterih presenetljivih raziskovalnih dosežkov v preteklih letih. Naklada je z dobrih sto izvodov narasla na štiristo. Z zmanjšanjem formata so članki žal ostali brez povzetkov v tujih jezikih, kar je pripisati zgolj naši lenobi, za Bilten bi bilo pa vsekakor bolje, da bi ostali.
Nekoč smo ga razpošiljali na vse konce in kraje po svetu (preko železniškega poštnega urada – hvala, Pavle) in dobivali v zameno marsikatero jamarsko revijo, zadnja leta pa smo se omejili bolj na bližnje sosede. Brez dvoma so bili stroški s pošto znatni, malo pa smo postali tudi samozadostni, kar verjetno ni najbolje. Nedvomno pa je Bilten na slovenski jamarski sceni edinstven tako po vsebinski, fotografski kot tudi oblikovni plati. Za slednji dve gre vsa zahvala in pohvala Petru Gedeiju.
Sicer pa ostaja Bilten za člane brezplačen, za ostale je zastonj!