Udeleženci odprave v Afriko
Potepali smo se od nekdaj radi; najprej smo pohajkovali po domačih logih in gajih, potem pa smo stopili tudi čez mejo. Najprej na obiske, kasneje pa čisto zares. Prva jugoslovanska jamarska odprava se je dogajala v naši režiji in z lastnimi močmi (Atlas, obrobje Sahare; leta 1970). Eden od ciljev je bilo tudi tedaj najgloblje brezno v Afriki. Žal je ostalo več ali manj samo pri ciljih in ostal je filmček (Normal 8). Sledila so leta, ko smo imeli čez glavo opravkov z Gamsovo, potem pa z Jamo pod Debelim vrhom (prvotno smo jo imenovali Željenih 1000). Kot je bilo že omenjeno, se nam je na začetku osemdesetih pridružil Arho (Franci Malečkar) in skupaj s Šinkijem (doc. dr. Matjaž Šinkovec) sta se udeležila kot ajzenponarja vseslovenske odprave v brezno Berger v Franciji (v organizaciji DZRJL), Arho pa potem še odprave na Papuo Novo Gvinejo s Švicarji.
Zaradi sneženih in mrzlih zim v naših krajih smo se konec sedemdesetih let preusmerili v Istro, navadno za praznike okoli 29. novembra in pregledali kar nekaj jam in brezen: že omenjeni Batlug in Semičko jamo, Billovo ponikvo (–142 m, dolžina 260 m; Lupoglav), Krkuško jamo (–184 m, dolžina cca. 300 m; Roč), Bršljanko (–115 m; Lupoglav) in lepo število drugih. Navadno smo sodelovali s Speleološkim društvom Istra iz Pazina, pokojni Drago Opašić – Billy nas je spremljal menda na skoraj vseh akcijah, občasno pa tudi s Speleološkim društvom Proteus iz Poreča. Brez dvoma nam je ostala Istra v najlepšem in trajnem spominu, saj smo odkrili čudovita zakotja, ki jih sicer ne bi nikoli obiskali. Občasno smo skočili tudi na otoke: Krk, Cres, Brač …
Na železniški postaji v Ljubljani pred odhodom v Grčijo
V času Juge je bilo bratstvo in edinstvo precej aktualna zadeva, pa so se nekateri naši člani že na začetku sedemdesetih let »po tom pitanju« (in zaradi jamolazenja) znašli v Srbiji. Zato jih čez leta scene iz fima »Ko to tamo peva« niso prav nič presenetile. Nekoliko kasneje se je članstvo potepalo po Kosovu in Črni gori (Grbočica nad Virpazarjem; –197 m, dolžina cca. 1,5 km in se nadaljuje), po Vjetrenim brdima na Durmitorju se potepa še sedaj. Prvi iz naših članskih vrst je bil v tej jami Viktor Menart sredi sedemdesetih, lani pa sta tam po dnu šarila zakonca Vrviščar. V Bosni smo po dolgem in počez premerili Hrustovačo v bližini Sanskega Mostu (dobra dva kilometra poligona), kar uspešni smo bili v napol turistični Hajdovi hiži nad Brodom na Kolpi (na hrvaški strani), kjer smo v kilometrski jami našli še dodatnih tristo metrov. Jama je že dolgo, dolgo znana in zelo perspektivna. Prav poseben dosežek je bila lepa Vilina pećina pri Dubrovniku (čez 1 km, v kompaniji z DJP Proteus).
Kombinacije članstva na odpravah so bile raznorazne. Navadno smo razbobnali, da gremo tja in tja, prijavili so se člani od tod in tam (Logatec, Koper, DZRJL …), nakar smo jih včlanili v naš Ajzenpon in napisali na našo zastonjsko železniško vozovnico. Taki člani so sami sebe imenovali legionarji in na to svojo vlogo je na primer še dandanašnji silno ponosen nekdanji predsednik JZS dr. Andrej Mihevc. Potovalo pa se je vse tja do Grčije – na zastonjske železniške karte namreč.
Dobri dol
In potem so te južne destinacije, kljub skrajno zanimivim luknjam, zaradi znanih dogodkov nekako prišle iz mode, pa se je članstvo preusmerilo drugam: Slovaška, Ukrajina, Izrael, Kuba, Romunija … Celo po Sibiriji, Skandinaviji, Islandiji, Franciji, Tuniziji, Ameriki in bog vedi kje še vse so se nekateri potikali (tudi po podzemlju, da ne bo pomote). Vse zgode in nezgode s teh odprav in potovanj so podrobno opisane v naših Biltenih v bolj ali manj sočnem slogu in ni, da bi jih ponovno pogrevali.