Lestvice na mojem hrbtu tehtajo samo 7 kg. Kolikšna je pa teža vse prtljage, si je mogoče samo misliti
Kot že omenjeno, smo gorilce oz. »brenerje« kaj kmalu preselili na čelado. Prvotno smo namreč karbidke nosili v roki, problem pa se je dodatno zapletel pri plezanju po lestvicah, kjer je bilo treba v eni roki držati karbidko in se z isto oprijemati lestev. Zelo nerodno, pa tudi ne preveč varno! In ko smo gorilcem dodali še nerjaveča parabolična zrcala, ki smo jih občasno celo spolirali, in plamen scentrirali v gorišče, smo v jamah tako rekoč napravili dan. Avtor prvih zrcal je bil Joža Broder iz Kranja. Potrebno tesnost napeljave med razvijalcem acetilena in gorilcem smo dosegli z uporabo raznih elementov, ki so sicer v uporabi v pnevmatiki.
Običajne dimenzije nahrbtnikov (rukzakov) so bile za jamarske potrebe seveda čisto premajhne. Nekateri člani so si dali izdelati nove, in to take velikosti, da bi nekateri zlahka sami zlezli vanje. Tisti bolj finančno šibki pa smo si pomagali sami. Na odpadu smo nabavili odpadne karoserijske profile in tiskarske plošče (za ofsetni tisk), v Vrvarni trakove za naramnice in blago za vrečo, ki jo je sešila teta, kovice in vijake v Metalki, nete in ostalo potrebno kovinsko galanterijo pa pri Koži.
Za vzor je bila krošnja, kakršno so uporabljali majerji in pastirji po bohinjskih planinah pri selitvah »gor ven in dol noter« – kot so sami rekli. Bohinjska krošnja je bila sicer lesena, moja pa iz aluminija, vsekakor pa je šlo nanjo čudo robe: od Gamsove do Vogarja recimo 200 metrov aluminijastih lestvic. Staneta Tomca, ki jo je nosil, je seveda precej zanašalo. Napravljena je bila tako, da so bile naramnice v hrbtnem delu navzkriž in diagonalno pritrjene na njen spodnji del, v višini ramen je bil med krošnjo in naramnicami na vsaki strani distančnik, v delu, kjer so bile obremenitve največje, pa so bile naramnice mehko podložene. Krošnja je imela seveda tudi ledveni trak (vodoravno). Tako smo dosegli, da se je hrbet med hojo navkreber lahko hladil (pri vseh drugih tipih nahrbtnikov je bili vedno izdatno preznojen), sam nosač pa je bil tudi v največjem soncu v senčici, saj je imela krošnja, kot se za pravo bohinjsko krošnjo spodobi – strešico. Tudi nanjo smo lahko kaj naložili in s tem izboljšali težišče krošnje.
Redna vzdrževalna dela domačega nahrbtnika.
Kasneje, ko so se pojavili nahrbtniki firme Carrymore, smo planili po njih. Imeli so dovolj močno aluminijasto ogrodje in nepremočljivo vrečo ter so bili za tiste čase čista šminka. S takim nahrbtnikom pritovoriti 600-vatni Hondin agregat do vhoda v Jamo pod Debelim vrhom ni bil kdove kakšen dosežek. Primerna oprema odtehta marsikaj!
V Gamsovo je bilo treba spraviti tudi precej razne krame, zato smo si napravili tudi transportke (transportne vreče za jamski transport). Avtor: Joža Broder iz Kranja. Prav tedaj so v Savi namreč začeli izdelovati bolj ali manj nepremočljive, močne tkanine, ki so za naše namene prišle ravno prav. Transportke so imele take dimenzije, da je šlo vanje brez težav kakih 40 metrov ali štirje koluti aluminijastih lestvic. Na koncu je ostal še nekoliko večji kos tkanine, pa smo napravili malo večjo vrečo. Ta nam je še nekaj let delala preglavice. Vedno smo namreč vanjo dali preveč, vedno je bila predebela, vedno pretežka in povsod se je zatikala. Srce pa nam ni dalo, da bi jo vrgli proč. Smo le malo gorenjske krvi.