Pred potapljaško akcijo v Krški jami. Prvi z leve Marko Krašovec, prvi z desne Kiko.
Sredi sedemdesetih smo ugotovili, da je ena bistvenih perspektiv jamarije pri nas v jamskem potapljanju. Zadevni izpit je imel med članstvom le Jolbe (Iztok Trček), vendar ga tiste čase nismo prav pogosto videvali na sestankih. Nekaj aktivnih članov se nas je torej odločilo in smo šli k DRM-ju (Društvo za raziskovanje morja) na potapljaški tečaj, in sicer Alko (Jani Koprivc), Kiko (Milutin Željeznov), Vili (Viljem Kralj) in moja malenkost Hov-hov. Kasneje je postalo med našim članstvom nekako samo po sebi umevno, da je izpit iz »tauharije« tako rekoč obvezna nadgradnja jamarskega izpita in ga je tako opravila večina aktivnih članov.
Tiste čase je pri Jamarski zvezi Slovenije (JZS) obstajala Potapljaška sekcija, ki pa je bila družba precej zaprtega tipa in pretežno omejena na člane DZRJL (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana). Prirejali so tradicionalni enomesečni potapljaški tabor na Kornatih s treningi potapljanja, imeli pa so tudi nekaj uspehov (Naše jame št. 14) in opreme, ki je bila za tiste čase kar sodobna (med drugim tudi sonar, ki pa nikoli ni kaj prida deloval, sicer bi lahko odkrili marsikaj več). Oprema je domovala v garaži eminentnega člana DZRJL Totota (dr. Anton Praprotnik) v Murglah. Kakorkoli – ugotovili smo, da je treba nekaj storiti. Potapljaška oprema je bila draga in kot tedanja Jamarska sekcija pri PDŽ do nje praktično nismo mogli. Če je bilo kaj denarja, bilo pa ga je malo, je šel pretežno v Kosijev dom na Vogarju. Člani smo kake plavutke in masko že še imeli, kaj drugega pa ne. In smo ustanovili nekakšno vseslovensko društvo: Društvo jamskih potapljačev Proteus s sedežem na Lepem potu 6 v Ljubljani, kjer je takrat domovala (in še domuje JZS. Tedaj je imela tam levo, takoj za vhodnimi vrati, sobico, zgradba pa je bila (in je za čuda menda še) last Ljudske tehnike Slovenije. Lepa lokacija!
Upali smo, da bomo s tako organizacijo dali slovenskemu jamskemu potapljanju nov zalet, kar se je deloma tudi uresničilo, saj so bili člani z vseh vetrov in ni bilo niti najmanj pomembno, s katerega kluba ali društva si oz. ali sploh si jamar, kar pa je bilo sicer zaželeno. Prvo vodstvo DJP Proteus je bilo praktično identično kot pri tedaj že JK Železničar, predsednik pa podpisani. V obeh primerih. Člani JKŽ pa so bili navadno tudi člani DJPP, vsaj tisti z izpitom iz potapljanja.
DJP Proteus se je kmalu po ustanovitvi preselil v staro Ljubljano, na Gornji trg, kjer je preživljal med leti 1982 in 1987 svoj razcvet. V tem času so se pod vodstvom dveh najaktivnejših članov Marka Krašovca in Cirila Mlinarja Cica zvrstile številne jamsko-potapljaške odprave širom tedanje Jugoslavije in nekaterih evropskih držav. Raziskalo se je kilometre sifonov in suhih rovov za njimi, posnelo se je več podvodnih filmov, med njimi tudi prvi slovenski (jugoslovanski) podvodni film o jamskem potapljanju in ob njem naredilo tudi prve podvodne posnetke človeške ribice (svoje maskote) v naravnem okolju. Žal je menda izdihnil (DJP Proteus namreč), kar je škoda. Eden od razlogov je brez dvoma ta, da se je pri JKŽ formirala potapljaška skupina, ki se je to pot naslonila predvsem na potapljaško društvo Norik sub, oziroma na njegovega legendarnega vodjo in ustanovitelja, žal že pokojnega, izjemnega potapljača in jamarja Tomota Vrhovca.