Za obisk Brezna ob Zgornji Lenčajski cesti so si jamarji kombi sposodili
Ker smo bili ajzenponarji (in smo še), smo v največji možni meri seveda uporabljali tovrstne usluge in smo zanje železnici neizmerno hvaležni, kot tudi za brezplačne prostore, pošto, tiskanje Biltena itd. To je bila nedvomno zasluga tedanjega redko modrega vodstva Železniškega gospodarstva z ing. Slokarjem na čelu, kasneje je bil minister za promet rajnke Juge, in predvsem Pavleta Ciglarja, njegovega namestnika in predsednika PD Železničar. Tam, kjer železnice ni bilo, smo uporabljali lastne noge (naši pohodi so bili včasih hudo, hudo dolgi …), včasih bicikel, če je bilo opreme preveč, kako konjsko vprego. Le zelo redko nam je uspelo »nafehtati« kak avtomobil, kaj šele helikopter – pa se je tudi to dvakrat zgodilo. Avtomobilov prva leta našega delovanja tako ni bilo v izobilju. Spomnim se, da je imel konec petdesetih let moj mnogo starejši brat hrošča (VW) z registrsko številko 3339 – to pove praktično vse.
Prvi tako rekoč ferajnski avto smo imeli v času, ko smo raziskovali Gamsovo. Nabavil ga je Jolbe (Iztok Trček), kasneje pa ga je od njega odkupil Igor Žitko. Bila je Fiatova Campagnola temno modre barve in je slišala na ime Meta. Letela je kot sneta sekira, požrla pa tudi temu primerno, saj je imela seveda štirikolesni pogon, reduktor, včasih streho, včasih pa ne. Z njo potovati, zlasti poleti, je bilo čudovito. Glede na to, da je bila nekoč v lasti kočevskih električarjev, kasneje pa jamarjev in si vsled tega pobliže ogledala tudi marsikateri tamošnji obcestni jarek, niti ni čudno, da je podvozje kazalo izdatne posledice hladnih deformacij, ki niso bile posledica izdelave. Geometrijo prve desne obese smo izboljšali, po natančni izmeri in temeljitem razmisleku, podkrepljenem s pirčkom, seveda tako, da smo pod njene spodnje vilice zabili »majzel« in ga privarili na vzdolžno nosilno traverzo, pritrdilni vijak pa privili nazaj. Imela pa je še eno precej neprijetno lastnost – vsake toliko ji je odpadlo prvo desno kolo. Natančneje, odvilo se je in kot je v takih primerih običajno, navadno med vožnjo. Zgodilo se je tudi, da je to isto kolo prehitelo lastno vozilo. O izrazu na voznikovem obrazu v takih primerih pa ni, da bi govorili.
Na železniški postaji v Lazah
Potem smo si nekaj let pomagali s transportnimi sredstvi iz domačih logov in gajev, saj je bila tedaj motorizacija v naših krajih v silnem razcvetu. Proti koncu sedemdesetih pa smo si kljub vsemu zaželeli lasten prevoz. Tak, da bi bil vedno na razpolago, v petek in svetek in čisto naš, da ne bi bilo treba doma zaradi njega pomivati posode, čistiti stanovanja, kosti trave, pretirano paziti na čistočo, lep vonj itd. Pa še v odročne konce smo tistikrat hodili, avtobusnih zvez je bilo vedno manj itd. Pazinčani (tiste čase smo precej pogosto hodili v Istro) so imeli tako luštkan mali kombi … Skratka: pri podjetju Rast so prodajali gozdno zelen kombi Fiat 850 in mi smo ga kupili (drugih interesentov tako ni bilo).
Potrebnih popravil je bilo, kot je to v takih primerih običajno, več kot je sprva kazalo, zlasti na podvozju. Pa smo nekako speljali. Levji delež je opravil Pero (Peter Japelj) iz Dražice pri Borovnici in njegov oče, za kar mu lahko rečemo le najlepša hvala. Pri njemu doma je bil kombi kar nekaj časa. V lastni režiji smo ga kasneje tudi prelakirali, tako da je bil kar čeden. Vsaj na zunaj, marsikje pa je bila zgolj fasada – na luknji selotejp, čez malo »napenzlane« plastike in barva. Držalo je do zadnjega. Z njim smo prevozili nekaj deset tisoč kilometrov, celo v Tunisu je bil. Občasno smo opravili tudi kako uslugo. Tako smo znanemu Zmagu Jelinčiču, tedaj še zeliščarju in še ne Plemenitemu, privatno pa bratu našega znamenitega člana Lilota (Danilo Jelinčič, kasneje Riznar) iz Borovelj v Ljubljano pritovorili sod glicerina. Tam pod Ljubeljem se je iz sklopke precej kadilo …
Članstvo se je množilo, težave z menjalnikom (piramida) na našem malem kombiju so bile konstantne, stroški tudi, pa smo se odločili, da nabavimo močnejše in večje vozilo – táko, da bi se dalo v njem brez težav preobleči, prespati itd. To pot zopet Fiata, in sicer 1300. Tudi takratni režim par–nepar je opravil svoje. En kombi je smel voziti na lihe, drugi pa na sode dni. Dobili smo ga pri gradbenem podjetju v Postojni in je bil prijazne oranžne barve. Na servisu na Samovi so nam ga spravili v red in smo leteli, da je bilo joj!
Mali kombi je nemalokrat pod težo osmih članov in vse krame skoraj izdihnil, čeprav je bil sicer zelo simpatičen za šofiranje. Prav prijazno je predel. Predali smo ga v brezplačno uporabo Društvu jamskih potapljačev Proteus, saj je bila glavnina članstva v tem društvu tako ali tako iz vrst JKŽ. In v tej kompaniji je tudi konec storil. Z leti se je tudi oranžnega kombija lotila rja, pa smo ga zapeljali k Pižmu v Veliko Loko. V Heliosu so nam velikodušno iz nekurantnih zalog namenili gozdno zeleno barvo, v Saturnusu pa žaromete. Kako smo prišli do raznih rezervnih delov in relativno novih gum Michelin, je pa posebna zgodba in je bila v Biltenu že opisana (v povezavi s kavernami in jamo pod Sv. Tremi kralji ter Račevskim jezerom).
Konec osemdesetih je bila občasna situacija na Ilirski v Ljubljani (kjer stanuje podpisani) takšna: na pločniku med drevesi sta bila parkirana dva ferajnska kombija in trije njegovi avtomobili (spaček, Škoda in stoenka). Danes kaj takega ne bi bilo več mogoče … Pa je tudi veliki kombi izdihnil, članstvo pa si je medtem nabavilo svoj vozni park. In tako je dandanašnji na akcijah nemalokrat toliko avtomobilov kot članov. Včasih nas preveva občurek, da je avtomobilov skoraj več …