Kot štirje kupi nesreče smo v poznem poletnem večeru najbrž pri koncu petdesetih let prejšnjega stoletja stali težko otovorjeni na vogalu tedanje Titove, sedanje Slovenske ceste in Pražakove ulice, kjer so se naše poti razhajale. Zagotovo je bil poleg Metod Benedik, ki ga ni nihče klical drugače kot Bingelj, prav tako Rado Poženel, ki smo ga iz vljudnosti šele veliko pozneje začeli klicati Ta debeli Rado, in poleg mene še nekdo, ki ga je nezanesljivi spomin po dolgih letih zbrisal do neprepoznavnosti. Navsezgodaj tistega lepega počitniškega dne smo se odpravili z avtobusom na Moravško pri Domžalah, ki je bilo glede na nadvse skromne popolnoma osebne razpoložljive denarne vire edini možni cilj jamarskega pohoda; v nahrbtnikih je bil velik del celotne jamarske opreme, ki jo je premogla naša jamarska skupina, takrat še Speleološka sekcija Planinskega društva Železničar iz Ljubljane, in skromna malica, v denarnicah pa ravno toliko denarja, da ga je bilo za avtobusno vožnjo v eno smer; nazaj bo že kako, smo rekli. Ves ljubi dan smo hodili po Moravškem, se plazili po jamah, ki so bile med domačini znane le po imenih in vhodih, ter jim jemali mere, spotoma pa spraševali krajane po še kakšni, ki je ni bilo ne na našem in ne na nobenem drugem jamarskem zemljevidu. Ob večernem mraku se je kot edina možnost pokazala dolga magistralna cesta, po kateri smo peš prikolovratili v domače mesto. Tik preden smo se razšli, se je Radotu porodila znamenita globoka misel: da se bo, kot je dejal, od jamarjev prepisal h gasilcem, kjer ga bodo na akcije vsaj vozili, čelado in pajaca pa da bo tja prinesel od jamarjev za doto.
Še mnogo skromneje je bilo nekaj let prej, poleti leta 1954, ko je na moja vrata potrkal sosed Dušan Novak, takrat še študent geologije, in me vprašal, če imam čas, da bi šel z njim na Kočevsko iskat nekakšne kraške jame. Kakšen mesec prej sem maturiral, časa sem imel dovolj, še predvsem, ko mi je rekel, da bova za to delo celo dobila nekaj denarja. Nekaj dni sva – in še nekdo je bil z nama, ki pa ga odtlej nisem več videl med jamarji – hodila med Kočevjem, Livoldom, Mozljem in Knežjo Lipo, predvsem ob nekdanji strugi reke Rinže, iskala njene požiralnike, se plazila vanje, kjer je bilo le mogoče, in Dušan je zapisal vse, kar sva videla. Jamarskega pajaca seveda nisva imela; v popotniški obleki, kakršna je bila takrat v navadi, in v delavskih visokih čevljih, ki so bili takrat najcenejša obutev, sva se zrinila v razpoke in jamice, kolikor daleč je bilo mogoče v svetlobi baterije in brez vsakršne vrvi, potem pa si mokro umazanijo posušila na soncu in jo otepla, da sva se lahko zvečer v isti toaleti pokazala vaščanom.
Takrat še nisem vedel, da se je Dušan le nekaj mesecev prej hudo sprl z vodstvom ljubljanskega Društva za raziskovanje jam. Že nekaj let je bil v društvu na čelu mladih jamarjev, ki jim stari menda niso pustili dovolj pogosto hoditi v jame, ker za poti vseh društvenih članov bržčas ni bilo dovolj denarja in opreme, in jim je to večkrat dokaj obzirno poočital, po društvenem občnem zboru januarja 1954 pa je napisal za Planinski vestnik poročilo, v katerem so bile omenjene tudi te zamere mladih. Društveno vodstvo je reagiralo najprej s pojasnilom v isti reviji, potem pa z Dušanovo izključitvijo. Mladenič, zasvojen s krasoslovjem in še najbolj z jamarstvom, je začel predvsem skupaj s somišljenico in društveno članico geologinjo Nado Čadež nemudoma iskati novo delovno okolje, ki ga je našel v Planinskem društvu Železničar.
Tiste mesece je poleg delovnega okolja enako vneto iskal tudi članstvo za novo društvo. Ko sem pred časom v Triglavskem pogorju meril planinske poti z geologom prof. dr. Stankom Buserjem, ki sva jih krajšala tako, da sva neusmiljeno klepetala, mi je povedal, da ga je geološki stanovski kolega Dušan takrat naprosil, naj ga seznani s kakšnimi naravoslovno usmerjenimi fanti, ki bi jih zanimalo jamarstvo – in z njegovim posredovanjem sta postala dva od ustanovnih članov naše jamarske sekcije Branko Kocman in Marjan Lešer.
Mnogo pozneje, leta 1969, ko je PD Železničar praznovalo svojo 20-letnico, je prvi predsednik njegove jamarske sekcije Dušan Novak napisal v jubilejnem društvenem zborniku »Gora« pod naslovom »Deset let jamarske sekcije PDŽ« med drugim tole: »Ustanovitev samostojne jamarske skupine lahko postavljamo že v leto 1954. Tega leta je bila prva akcija skupine, ki je kasneje tvorila jedro bodoče jamarske sekcije (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada Čadež). Tega leta smo sistematično raziskovali območje požiralnikov Rinže med Livoldom in Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v katerem smo nekaj let pozneje odkrili sledove visoke vode podzemske Rinže. Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v čas občnega zbora Planinskega društva Železničar, dne 30. marca 1955. Okvir planinskega društva je obvezal sprva maloštevilno skupino, da je svoje delo omejila na ožje območje, zato pa ga je poglobila, ga bolj sistematizirala in napravila bolj temeljitega. Sekcija se je posvetila raziskovanju visokogorskega krasa v območju, ki ga je takrat urejalo matično planinsko društvo, dobro podlago delu pa je dala tudi akcija Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vsekakor in vedno pa moralno podpiral naše delo v Triglavskem narodnem parku. Ker pa je delovna sezona v Alpah kratka, smo si poleg tega izbrali območje, ki se ga jamarsko ni lotil že dolga desetletja nihče, Kočevsko.«
Kot vse sekcije Planinskega društva Železničar si je tudi jamarska sekcija delila društveni prostor nasproti nekdaj znane Steklene dvorane v kleti železniške direkcije na vogalu Kolodvorske in Pražakove ulice, v kateri so tiste čase prirejali znamenite ljubljanske plese. V tem prostoru je imela sekcija samo zase na voljo veliko omaro, v kateri so bile zaklenjene vse njene dragocenosti od zapisnikov tedenskih sestankov in terenskih ogledov, fotografij in pozneje literature do sprva nadvse skromne opreme.
Prvo plezalno vrv je dobila jamarska sekcija od alpinistov, ki so bili pred prihodom jamarjev elitna enota tega društva – staro konopljeno vrv, ki je alpinistom odslužila, za jamarje pa je bila po splošnem prepričanju dobra, potem ko so ji odrezali tretjino za močno stanjšanim poškodovanim delom. Prve karbidne svetilke so prišle z železnice, takisto prvi najbrž desetmetrski kolut lestvic z jeklenima nosilnima vrvema in lesenimi klini, po katerih so prej plezali železniški delavci. Kladivo in kompas je prinesel Dušan, prvi meter se je pojavil kdo ve od kod. Osebna oprema je bila zares osebna: delavske hlače in modra delavska jakna, kar so nekatere mame nadebudnih novopečenih jamarjev ob jadikovanju o nevarnostih, v katere so se podajali njihovi veliki otroci, sešile skupaj, da je nastal kar dostojen pajac, ki je kožo za pasom varoval pred jamskim ilom. Edino, česar je bilo v sekciji kar dovolj, je bil karbid; med železničarji, ki so takrat še množično uporabljali karbidovke, so celo po takratnih merilih nadvse skromni jamarji kmalu spoznali toliko dobrih ljudi, da je bilo za jamsko razsvetljavo izdatno poskrbljeno.
V prvem daljšem poročilu, ki ga je za Planinsko društvo Železničar napisal načelnik Speleološke sekcije Dušan Novak in obsega obdobje prvih treh let, je zapisano, da »so bile prvenstveno delovno področje sekcije Bohinjske gore, kjer smo takoj po ustanovitvi leta 1955 pričeli kartirati in tudi raziskovati lažje dostopne objekte. Tega smo se lotili s skromno opremo, ki smo si jo takrat mogli nabaviti. To leto je bilo v gorah preiskanih osem, registriranih pa sedem jam, brezen in kraških izvirov. Tedaj smo tudi začeli opazovati in meriti pretoke, vodno stanje in fizikalno-kemične lastnosti voda Govica, Izvira pod Mirnikom in Savice.« Ob tem je navedeno še konkretno delo v Željnskih jamah pri Kočevju, raziskovanje jamarjev-železničarjev v južnem delu Triglavskega narodnega parka med Komno in Dolino Triglavskih jezer, sodelovanje enega od njih pri prvem raziskovanju Brezna pod Glavo na koncu Triglavskega ledenika ter prve sekcijske raziskave kraških objektov na krpah apnenca in dolomita v okolici Ljubljane. »Speleološka sekcija PDŽ ima torej po treh letih dela v svojem arhivu 109 kraških objektov,« je zapisano v tem poročilu, v katerem je med drugim omenjeno tudi to, da je imel njen član Janez Šubelj v Zagrebu, kjer je študiral, za jamarje iz Zagreba in Tuzle kratek tečaj plezanja.
Ob koncu poročila je navedeno, kakšno opremo premore sekcija: tri kose vrvi, dolge v celoti 125 metrov, neuporabne lestve (tako piše), štiri rudarske čelade iz polivinila in prav toliko acetilenk, 200 metrov telefonske žice in štiri telefonske aparate za povezavo med vhodom v breznoin jamarji na dnu, osem navadnih delovnih oblek (natančno tako je zabeleženo), sedem gumiranih delovnih oblek (kakršne bi zdaj odnesli v kante za smeti, brž ko bi jih dobili), dva kompasa, optični telemeter, cepin (ki ga ni nihče nikoli uporabljal), ene slušalke, biološki pribor, deset stekleničk za merjenje trdote vode, pribor za markiranje vhodov v jame (to je minij in čopič) in eno električno svetilko (se pravi baterijo). »Pogrešamo predvsem lestvice, boljši telefon, čoln, aneroid in še kaj,« je napisal načelnik geolog Dušan Novak, ki kakšnega plezalnega pasu in druge zdaj običajne plezalne opreme ni niti omenil, ker je med opremo seveda ni bilo, saj je bila takrat za nas nedosegljivo draga. Na koncu poročila je še pripisal, da »so bili doslej v vodstvu sekcije« poleg njega »gospodar cand. techn. Marjan Lešer ter pomočnika dijak Marjan Podobnikar in stud. geogr. Marjan Raztresen«.
Karbida, ki smo ga imeli res vedno dovolj, in še nečesa so nam prva leta delovanja zavidali drugi slovenski jamarji: zastonjskih vozovnic z vlakom, ki jih je na posebno pisno prošnjo s podpisoma predsednika in tajnice matičnega planinskega društva, seznamom potnikov in številkami njihovih planinskih izkaznic izdal obči oddelek Železniškega transportnega podjetja Ljubljana. »Planinsko društvo Železničar Ljubljana vljudno prosi naslov, da bi omogočil članom naše speleološke sekcije delovno akcijo pri raziskovanju Željnskih jam pri Kočevju s tem, da bi odobril prosto vozovnico za relacijo Ljubljana–Kočevje in nazaj,« je, na primer, pisalo na vlogi z dne 29. marca 1958, ohranjeni do današnjega dne, na kateri so bili kot popotniki navedeni Marjan Lešer, Jože Jelenc, Sašo Volk, Milena Jazbec, Marjan Podobnikar, Jože Tratnik, Janez Belič, Marko Hribovšek, Jože Mulej, Mišo Malenšek, Vlado Hribar in Marjan Raztresen. »Besplatna karta«, ki »važi za potniški voz serije A 2. razreda« z »odlaskom« iz Ljubljane in »povratkom« iz Kočevja, na kateri sta bila žig in podpis samega direktorja ŽTP Ljubljana, je bila odobrena, žigi v latinskih in cirilskih črkah odtisnjeni in začelo se je večurno pustolovsko potovanje z vlakom v Kočevje, na katerem je bilo dovolj in preveč časa, da si je jamarska druščina ob vsesplošnem zadovoljstvu drugih potnikov na špiritnem kuhaniku skuhala vsaj kavo, če že ne še kaj več.
Razmere so bile takrat pač take, da se je bilo treba pred potovanjem po slovenski domovini, ki se zdaj zdi kratko in preprosto, dobro pripraviti na morebitne nevšečnosti. Konec aprila 1958, ko je bila izstavljena »prosta vozovnica za člane naše speleološke sekcije, ki potujejo na študijski ogled podzemskih jam in vodnih tokov v okolici Ospa in Socerba (relacija Ljubljana–Herpelje Kozina–Ljubljana)«, je bilo treba vzeti s seboj na pot še duplikat vloge na »Tajništvo za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, Ljubljana, Kotnikova ulica«, s podpisom predsednika matičnega planinskega društva in žigom, s čimer je bilo potrjeno, »da gredo tovariši Jože Mulej, Janez Belič, Metod Benedik, Jože Jelenc, Milena Jazbec in Marjan Raztresen, redni člani Speleološke sekcije Planinskega društva Železničar Ljubljana, na ekskurzijsko potovanje v območju Ospa in Socerba. Ker se bodo navedeni člani gibali v obmejnem območju, prosimo predmetnega dovoljenja oziroma priporočila obmejnim organom.« Kljub temu dokumentu v žepu pa je jamarsko skupino na poti iz Svete jame proti železniški postaji ustavila vojaška patrulja, odpeljala umazane jamarje v svoj tamkajšnji glavni stan, kjer so jih natančno spraševali, ali so našli v jami kaj nenavadnega, in se naposled zadovoljili s kapniškim opisom; podpisani je bil takrat močno na trnih, ko je med spraševanjem vsa namigovanja na morebitne še drugačne podzemske najdbe speljeval na krasoslovje v upanju, da zasliševalci ne bodo začeli brskati po umazanem nahrbtniku, v katerem je bilo zavitih nekaj kosti, ki jih je vzel dvema najbrž po drugi svetovni vojni v stransko brezno vrženima nesrečnikoma. Izpraševanje se je na srečo končalo brez tega posega.
Za prav vsako pot na kras je bilo treba imeti kakšen dokument. Takratni direktor Hidrometeorološkega zavoda inž. Lojze Ostanek je pred eno od naših jamarskih »ekspedicij« izdal potrdilo, da »skupina jamarjev raziskuje podzemeljske jame v okolici Jelendola kot pripravo za barvanje Loškega potoka, ki ga bo naš zavod izvedel letos. Naprošamo oblasti, da gredo omenjeni skupini v vseh ozirih na roko.« Sreča nam je bila takrat milostna, kajti nobena oblast se ni zmenila ne za nas in ne za naše delo, ko smo pri Jelenovem žlebu najbrž prvi po svetovni vojni priplezali na dno velikega brezna, na debelo nasutega s človeškimi kostmi in orožjem, v katerega se je ujela kolona italijanskih vojakov.
Vsestransko mlada jamarska sekcija je bila od vsega začetka nadvse ambiciozna in je marsikje iskala možnosti za uveljavitev, pa tudi za zaslužek, saj ji matično planinsko društvo ni moglo nuditi dovolj trdne gmotne podlage za kolikor toliko normalno delovanje. Tako se je sekcija odločila v začetku leta 1958 po poprejšnjih dogovorih z grosupeljsko občino raziskati še neznane dele Županove jame pri Grosupljem, ki so jo po vojni iz ideoloških razlogov preimenovali v Taborsko jamo – posestnika in župana Ponove vasi Josipa Permeta, ki je jamo odkril, je dala oblast po vojni zahrbtno umoriti. Jamarska skupina PDŽ (tako jo je podpisal predsednik Dušan Novak) je takrat poslala podjetnemu Turistično olepševalnemu društvu Grosuplje, ki je želelo iz te jame narediti novo Postojnsko jamo pred vrati Ljubljane in na pragu Dolenjske, »Načrt speleoloških raziskav v Taborski jami«, ki je obsegal celostno obdelavo jame in okolice od geologije, geomorfologije, meteorologije in biologije do turizma in fotografskega prikaza vsega opisanega. »Obdelavo geološkega dela bo prevzel geolog Dušan Novak,« je bilo napisano v ponudbi, »geomorfološkega dela pa študent geografije Marjan Raztresen. Jame bo meril in risal s pomočjo študenta geodezije Marjana Podobnikarja in dijaka Metoda Benedika tehnik Marko Hribovšek. Meteorološke podatke bosta obdelala študent kemije Janez Belič in tehnik Jože Mulej. Biološki material bodo obdelovali in določevali absolventki agronomije Milena Jazbec in Helena Keržin ter biolog asistent Boris Sket. Turistične zaključke bosta podala študent geografije Marjan Raztresen in novinar Nande Žužek. Raziskovanje jame bo trajalo verjetno dalj časa, kot je bilo predvideno v prvotni kalkulaciji, predvsem zaradi oblikovanosti terena, ki bo zelo otežkočala merjenje. O morebitnem povečanju stroškov bi se pogovarjali kasneje. Vodja raziskav bo študent geografije Marjan Raztresen.«
Dogovori so trajali dlje, kot bi si jamarji želeli, in niso bili nikoli končani, ker potencialni naročniki pač niso imeli denarja.
Predvsem takratnemu vodstvu Planinskega društva Železničar že nekaj let po ustanovitvi jamarske sekcije, ki je prav kmalu postala društevni paradni konj, očitno ni bilo povsem po volji, da je njena dejavnost usmerjena razen na alpski svet še v druge predele Slovenije, predvsem na Kočevsko. V poročilu ob društveni desetletnici leta 1959 je predsednik PD Emil Strniša v reviji Železniški vestnik ob pohvalah za jamarsko udejstvovanje v Triglavskem narodnem parku med drugim zapisal, da so jamarji »ob pomoči Hidrometeorološkega zavoda LRS preiskovali tudi okolico Kočevja in Travne gore. Te raziskave jam in podzemeljskih vodnih tokov je z vidika planinske organizacije vzeti bolj kot šolanje mladih jamarjev za akcije v alpskem svetu. Z daljšim poseganjem naše jamarske sekcije v območju dinarskega krasa bi se namreč zanemarila dejavnost v visokogorskem alpskem krasu.«
Če gledamo na svojo polstoletno zgodovino iz današnjih dni, lahko z veliko mero ponosa ugotovimo, da je bila naša pot kljub številnim oviram dokaj premočrtna in ob občasnih stagnacijah z leti vse uspešnejša. Nekaj neprirejenih in sprotnih spominov na te uspehe je ohranjenih med drugim v ciklostiranih, sprva sekcijskih in pozneje klubskih Biltenih, katerih prva številka je izšla pred več kot štirimi desetletji, leta 1963, naslednje številke pa so nato kakšno poldrugo desetletje redno izhajale vsako leto. V slovenski jamarski organiziranosti so bila to prva društvena glasila, v katerih so nekateri pozneje visoko uveljavljeni speleologi objavili svoje prve prispevke.