Tabor pred Jamo pod Debelim vrhom med raziskavami
V jamah za izmero navadno uporabljamo meter, kompas in naklonomer. Večinoma to zadošča. Sprva smo imeli železne tračne metre z jedkanimi oz. cinkanimi oznakami. Njihova slabost je bila ta, da so izredno hitro zarjaveli, kar glede na to, kje smo jih vlačili, niti ni bilo čudno. Nemalokrat smo imeli bojni posvet na položaju, kaj kdo vidi (katero cifro namreč) v medli svetlobi karbidke. Kasneje so se pojavili lakirani železni tračni metri. Dokler so bili novi, je kar šlo, zaradi abrazivnega okolja pa so se napisi hitro zbrisali. Sledili so nerjaveči tračni metri. Ti so imeli zgolj samo še to napako (kot vsi prejšnji tudi), da so radi počili, če so se zavozlali. In smo jih imeli najmanj v dveh delih. Če je počil in odpadel sprednji del, smo imeli pri meritvah konstantno napako in jo upoštevali. Če merilec tega iz kakršnega koli vzroka slučajno ni vedel, smo pa risali neumnosti. In to ne tako redko … Podobno se je seveda dogajalo, če smo metre »štukali«. Danes so v rabi večinoma tračni plastični metri z natisnjenimi oznakami, ki relativno dolgo vzdržijo (zlasti v magacinu, kar je zadnje čase preveč v modi), na pohodu pa so že laserski merilci dolžin. Pri teh je možnost napačne izmere velika. Bomo videli, kako se bodo obnesli.
S kompasi je bilo težko. Imeli smo busolo, kakršne je uporabljala rajnka jugoarmija (izgubili smo jo v Breznu na Blegošu in je verjetno še vedno tam) in avstro-ogrsko mornariško busolo. Ta je, kot izdelek, izjemen komad. Premer skale, ki je v hiljaditih (ali tisočinih), je okoli 15 cm, igla ima za ležaj precej velik rubin, na pokrovu ima vgravirano skico premika magnetnega pola za čas med prvo svetovno vojno … pa še precej težka je, tako da je v jame nismo vlačili ravno pogosto. Nazadnje je bila menda v Batlugu, trenutno pa je na varnem v naših starih prostorih, na Hrvatskem trgu 2. Mimogrede naj omenim, da nekateri člani niso najbolje poznali razlike med hiljaditi in stopinjami, pa so v jami odčitali hiljadite, doma pa na načrtu odmerili stopinje. Komentar verjetno ni potreben! Za zahtevnejše meritve je Dušan Novak priskrbel službenega Bruntona. To je bil zelo robusten ameriški geološki kompas z obrnjeno skalo seveda (kar je včasih pripeljalo do zelo čudnih tlorisov), vodno tehtnico in naklonomerom. Kasneje smo kupovali vzhodnonemške geološke kompase (Carl Zeiss), ki so imeli to hibo, da je bila številčnica pokrita z navadnim steklom, ki je kljub pokrovu le kratek vek ostalo celo, navadno pa je nastradala tudi magnetna igla – ležaj namreč. Potem so prišli v modo kompasi in naklonomeri znamke Suunto, kakšen bo nadaljnji razvoj, bomo pa še videli. Zaenkrat satelitske navigacije v podzemlju še ni.
Med raziskavami v Velikem Špičju
Merjenje naklonov po jamah je pred prihodom naklonomerov Suunto spadalo več ali manj v področje jamomerske poezije in je bilo močno odvisno od izvežbanosti merilca. Z vgrajenim naklonomerom v geoloških kompasih je bilo točen naklon zelo težko izmeriti, toleranca pa je bila kakih 5 stopinj. Zato je članstvo (Joža Broder iz Kranja) izdelalo vsega spoštovanja vreden naklonomer iz aluminijaste pločevine z ročajema. Radij skale je bil kakih 15 cm, z vsekanimi številkami znatne velikosti (primerno tudi za slabovidne) in viskom (kazalcem) na osi z vzmetjo. Pred meritvijo je bilo treba vzmet stisniti in s tem sprostiti kazalec, ki se je tedaj lahko vdal zakonom težnosti in pokazal pravilno vrednost. »Trotelziher« naprava, izjemno primerna za široke članske množice. Še nedavno je bil ta naklonomer viden na ferajnu, odsihmal se je za njim izgubila vsaka sled, kot še za marsikatero drugo rečjo.
V starih časih, ko smo bili še bolj znanstveno naravnani, smo redno uporabljali tudi termometre – za merjenje temperature zraka in vode (občasno tudi piva, ko smo v oštarijah preverjali, če je primerno ohlajeno) ter jih znatno število tudi pobili. V bistvu vse do zadnjega. Večinoma so bili živosrebrni, nekateri, manj precizni, tudi alkoholni. Trenutno imamo digitalnega. Z njim merimo temperaturo v magacinu …
Imeli smo tudi višinomere. Imeli … Bili so hudimano dragi. Ni čudno, da jih ni več!
Merilno opremo smo skupaj s kartami vlačili po terenu in po jamah v usnjeni merilni torbi, ki je bila v bistvu oficirska oz. kurirska. Vsekakor pa je bila skoraj vedno precej zablatena ali po domače – svinjska, kar je logično glede na to, kje vse smo jo vlačili. Od zunaj in od znotraj. Včasih smo jo tudi kje pozabili. Tako se je npr. zgodilo, da smo raziskovali velevažne jame južno od Jelšan. Tam je kontaktni kras, več jam na kupu in prav čeznje naj bi potekala bodoča trasa avtoceste proti Reki. Relativno blizu je železniška postaja oz. postajališče, zato smo tja potovali z vlakom. Pozno popoldne, ko smo se vračali, tam ni ustavil noben vlak, zato smo vzeli pot pod noge in hajd proti Ilirski Bistrici. Hoje smo imeli kaj kmalu zadosti in smo štopali in ustavil nam je avstrijski par. V Ilirski Bistrici smo se jima prav lepo zahvalili, v njunem avtu pa pozabili našo famozno torbo. In ta se je sama od sebe čez kak mesec pojavila na ferajnu. Kako je tja sama našla pot, pa se ne spominjam več. Mislim, da jo je nekdo prinesel do vratarja na sedanji Kolodvorski 11. V njej ni manjkalo nič!
Določanje lege jam na terenu in na splošno je bilo posebno poglavje. Kart je bilo malo, specialk še manj, dobiti jih, kaj šele kupiti, je bilo skoraj nemogoče. Zadeva je spadala več ali manj v vojno tajno. Svojo prvo jamo oz. prvi zapisnik (Brezno pri Skednenci oz. Brezno za Debelim hribom vzhodno od Jezera pri Podpeči) sem napravil z uporabo stare avstrijske specialke izpred prve vojne, ki je bila še očetova last. Razmere so se začele izboljševati v začetku sedemdesetih let, ko so pri Partizanski knjigi začeli prodajati stare armijske specialke. Večinoma so bili to ponatisi nemških izpred druge vojne, ki so bile v principu odlične, točne ter zelo detajlne in se je dalo na terenu z njimi odlično orientirati, le papir ni bil najboljši. Armada je zase namreč tiskala nove.
Danes je na pohodu satelitska navigacija, tako da lego vhoda v jamo lahko določi tudi največji trot. Ima pa tudi taka določitev svoje pasti …