Prvotno smo imeli le srečanja starih članov. Prvo je bilo menda na Glažuti nad Ribnico in nanj imajo udeleženci še danes prekrasne spomine; odlično je bilo na Pristavi nad Stično, pa v Črnuški bajti na Veliki planini itd. Potem smo ugotovili, da zgolj podeljevanje članskih izkaznic na Občnih zborih ni dovolj in si izmislili luciferovanje. Nabavili smo črne žabe, črn puli, črne nogavičke in črne rokavičke, kupili žogice za namizni tenis, jih razrezali in polakirali z rdečim lakom (za nohte seveda) ter pritrdili na že omenjene nogavičke in rokavičke, sešili smo še dolg rep in ga nabasali z vato. V vse to smo vtaknili Brkota (Viktorja Robiča), mu nataknili rožičke (ni povsem jasno, če je bilo to potrebno) in mu zabičali, da mora biti oziroma je Lucifer. In da mora biti strog. In je bil.
Dogajalo se je na Mengeški bajti in kasneje še mnogokrat na raznih lokacijah: Javorje pod Starim vrhom v Škofjeloškem hribovju, Sv. Trije kralji, Pranger pri Lazah, Friderihštajn nad Kočevjem, žaga Medvedjak pri Loškem potoku itd. Kandidate Lucifer seveda temeljito izpraša, kuhajo se v kotlu, s težavo pogoltnejo pravo jamarsko obhajilo (tistemu bi namreč težko rekli hostija). Predtem si navadno do potankosti ogledajo bližnjo in daljno okolico dogajanja, skratka, gre za relativno ustaljen ritual, na katerem noben pravoveren aktivni član ne sme manjkati. Danes velja, da član, ki ni krščen, ni član, temveč kvečjemu član z napako.