Oprema, ki je spremljala jamarje v Prepadno jamo
Za Gamsovo (pa tudi že pred njo – tam okoli leta 1970) smo si napravili prve jamarske pasove. V tistem času je v Ljubljani začela z delom firma Flere oz. Vrplet. Sprva so pletli vrvi iz umetnih vlaken, kasneje pa tudi trakove. Vrvi so bile bele, mehke in dovolj nosilne, da smo si iz njih napravili nekaj, kar se je kasneje spremenilo v jamarski pas. Navadno smo uporabljali desetko. Zadeva je bila sestavljena iz dveh kosov primerno dolgih koncev vrvi. En del se je začel z zanko na prsih, šel preko leve rame, nato preko vozla na hrbtu, pa preko vozla na desnem boku do vozla v mednožju (ta ni bil nujno potreben), od tod do vozla na levem boku in se končal zopet z zanko na prsih (s spodnje strani seveda). Drug del je bil napeljan simetrično, vozli pa so spajali en in drugi konec vrvi. Skozi štiri zanke na prsih smo vpeli karabin (ali se direktno navezali na varovalno vrv). Dobili smo torej nekaj, kar nas je pri varovanju z vrha uspešno ščitilo pri raznoraznih padcih in izvajanju prostih likov po jamah.
Kmalu zatem smo te pasove prve generacije začeli uporabljati za spuščanje po vrveh, če so bile primerno pletene. Za zadevno operacijo smo uporabljali železne karabine, in sicer tako, da smo okoli stebla (na tisti strani, kjer ni jezička, seveda) v spirali napravili tri ovoje vrvi, kar je zagotavljalo zadostno trenje, da se je dalo elegantno spuščati v brezna (podobno kot z desonderjem oz. kolutno vrvno zavoro). Težava je bila v tem, da se je tedaj zelo težko prišlo do karabinov oziroma so bili za naš žep nečloveško dragi. Ekipa, ki je raziskovala Gamsovo leta 1972, je imela vsega skupaj enajst karabinov – večina je bila last podpisanega, uporabljali pa so se večinoma za spuščanje po vrveh po že opisanem postopku. Če smo uporabljali aluminijaste karabine, je lahko v določenih primerih prišlo do znatnega oglodanja stebla, na kar smo morali biti posebno pozorni.
Preizkušanje doma izdelanega jamarskega pasu na planini Vogar
S pojavom trakov iz umetnih vlaken je v trenutku prišlo do preskoka iz vrvnih pasov – ki tam v mednožju niso vzbujali ravno rajskih užitkov, kljub relativno mehkim vrvem – v že skoraj jamarske. Vozle na pasu so zamenjali šivani spoji, okrepljeni z dvema zaplatama usnja na vsaki strani, in kakimi petimi (ali več) srednje velikimi neti. Luknje zanje smo napravili s trnom, da ne bi poškodovali pletenja in s tem nosilnosti trakov. Tehnika je bila torej kombinirana – navzdol po vrvi, navzgor po lestvah z varovanjem. V obeh primerih seveda vpeti v pas. Zgodilo se je leta 1971. Kje? V Gamsovi seveda.
Tudi izdelave lestvic smo se lotili. Malo smo tuhtali, potem pa se odločili, da bomo aluminijaste prečke na jeklenice pritrjevali kar z bakrenimi obročki, te pa stisnili s kleščami za kabelske čevlje, ki jih je iz službe pritovoril Igor Žitko, pa tudi ideja je bila njegova. Malo nas je skrbelo, kako bo s korozijo, saj je bila jeklenica pocinkana, prečke iz aluminija, obročki, ki so držali prečke, pa iz bakra. Lestvice so še danes, po tridesetih letih v odličnem stanju brez posebnega vzdrževanja. Izdelali smo jih slabih sto metrov; deloma na OŠ Sostro, deloma pri Miranu Šublju (kasneje Sagmeistru) doma.
Prvi žimarji so se na našem ferajnu pojavili z obiskom jamarjev iz Švice leta 1970, ki so nam jih (oz. Tomažu Jančigaju) nekaj poklonili v zahvalo za vodenje po slovenskem krasu in podzemlju. Ime »žimar« izvira iz firme Jumar; sicer pa gre za vrvne prižeme, ki so se med jamarji pojavile okoli leta 1955. Bile so iz aluminija, na trg pa jih je dal, kolikor vem, še danes znani Petzl. Sprva si z njimi nismo mogli kaj prida pomagati. Narejeni so bili za navzkrižno pletene vrvi do največ 11 milimetrov, naše pa so bile vse debelejše in večinoma vite, z eno že omenjeno izjemo (poljski štrik). Uporabljali smo jih torej le pri varovanju, ko smo koga vlekli iz jame.
Vendar se je na obzorju že kazala vrvna tehnika. Tiste čase smo naš Bilten preko železniške pošte pošiljali praktično po celem svetu in dobivali v zameno obilo speleološke literature, v njej pa nemalo podatkov o jamarski tehniki. In se je zgodilo, da je šel Akademski pevski zbor Tone Tomšič (katerega član je bil tedaj tudi podpisani in je v bistvu še danes) skupaj s Folklorno skupino France Marolt na velevažno dvomesečno turnejo po Ameriki (ZDA, da ne bo pomote, in Kanadi). Posledice čuti še danes. Član namreč. In od tam pritovoril 14 Gibbsov, ki so ameriška varianta prižem za plezanje po vrvi. Plezati se že da … a imajo nekateri še danes posledice in doživljenjske spomine na tiste čase v obliki odrgnin!
Kakorkoli – sledila so leta iskanja najprimernejših tipov prižem, naprav za spuščanje po vrveh (razni tipi), najprimernejših vrvi (alpinistične, dinamične, speleostatiki taki in drugačni …) in posledično tudi pasov. Kmalu smo namreč ugotovili, da imajo naši pasovi za vrvno tehniko previsoko prsno vpetje. In smo spet eksperimentirali. Na tem področju se je kar izkazal Toli (Arkadij Potočnik), ki ni in ni odnehal in je kar naprej nekaj ustvarjal. Svoje so pripomogle še razstave v okviru Ljudske tehnike in razstave v zvezi s prostim časom na Gospodarskem razstavišču, tako da so nam v Elanu čisto resno ponudili, naj za njihovo proizvodnjo pripravimo jamarski pas. Ej, tega smo se pa malo ustrašili. In nismo šli v ta posel. Prav, ni bilo prav? Kdo ve. Kar nekaj let pred tem smo si namreč precej obrusili zobe, ko smo skušali organizirati serijsko izdelavo kolutnih zavor za spuščanje po vrveh (ali desonderjev – pravilneje: descendeurjev, kar bi v slovenščino prevedeno pomenilo recimo: spuščalnikov). Primerne materiale smo nekako nalovili, na primer ni namreč vseeno, kolikšen je koeficient trenja na kolutih – za točno določen zavorni učinek je namreč potrebna točno taka in taka sestava materiala, trdota itd. Se nam je namreč zgodilo, da so si člani kolutne zavore doma sami izdelali. In da bi bolje šlo, so napravili kolute iz medenine. In je šlo, pa še kako! Še sreča, da se je tedaj striktno varovalo! Dokončno pa se je zalomilo pri ceni. Kljub vsemu bi bila previsoka, tehnično pa smo stvar pripeljali do konca. Če bi bila serija večja, morda …
Kolutne zavore so odlična zadeva, problem pa nastane, če jamar na vrvi iz kateregakoli razloga spusti vrv. To je pripeljalo do takih naprav za spuščanje po vrveh, ki v takem primeru zagrabijo vrv. Določen prispevek k tej tematiki je dodal tudi podpisani z napravo TAC. Gre za specialno konstruirano prsno prižemo s posebno kolutno zavoro, ki do neke mere omogoča tudi kontrolo hitrosti spuščanja. Prehod iz spuščanja v plezanje in obratno je pri tej napravi povsem enostaven. Podrobnosti so v članku v Naših jamah št. 27. Sicer pa je pri konstrukciji in proizvodnji opreme za jamarijo od Slovencev najdlje prišel naš v Avstraliji živeči rojak Rogelja z Vojščice na Krasu, ki je imel tam v daljnem Sydneyju firmo SRT – Single rope technique – in je z zadevno ropotijo baje opremljal celo avstralsko policijo in vojsko. Prispevek Jošta Lorbka (firma Anthron iz Izole) na tem področju je seveda prav tako opazen.
V osemdesetih letih je bila vrvna tehnika že tako rekoč v dnevni rabi. Originalen prispevek s strani našega ferajna ali točneje Arhota (Franci Malečkar) je bila tedaj tehnika YUSAR (sestavljenka iz Jugoslavija, Sabolek in Arho). Janez Sabolek – Sablja je znan jamar, član DZRJL, alpinist in konjelog; pri njemu je Arho tisti čas stanoval. Princip je naslednji: Za obisk znane jame vzamemo s seboj tako dolg konec nosilne vrvi, kot je dolga najdaljša vertikala. Na vsaki stopnji puščamo zanko iz mnogo tanjše in predvsem lažje vrvice (recimo 3 mm). Z njo si pomagamo pri vračanju iz jame. Nanjo pritrdimo nosilno vrv, ki je na enem koncu stanjšana, da se ne zatika, na drugem pa ima vozel, ki ne gre skozi uho na sidrišču (to uho je bil navadno člen od verige). Detajli so v člankih o tej tehniki, z njo pa sta v zimskem času obiskala katero jamo? Gamsovo seveda. Do dna. Sploh je bila ta ekspedicija, zlasti in predvsem povratek, cela odisejada. Vhodni del Gamsove je tedaj zaledenel, zunaj je zapadel meter snega itd. itd.
Z opremo smo se torej precej ukvarjali. Razlog, da je bilo tako, je seveda v tem, da so bile naše finance skromne, oprema pa tudi zaradi tedanjih razmer (carina itd.) zelo, zelo težko dosegljiva, kolikor je je sploh bilo. Pasove smo si izdelali vrsto let prej, preden so se sploh pojavili v trgovinah. Pa ne pri nas, pač pa v Italiji. Prvi so bili Cassinovi, pa še ti alpinistični. Podobna pesem je bila s čeladami, pa čelkami … Imeli pa smo ideje, znanje, voljo in ambicije.
Komunikacije v jamah navadno potekajo tako, da se eni derejo od zgoraj navzdol, drugi pa od spodaj navzgor. Če je jama večja, se napelje eno- ali dvožilni kabel. V prvem primeru za walkie-talkie, v drugem pa za telefon. Slednji je bolj zanesljiv. Pri JS PDŽ smo imeli indukcijske telefone iz časov pred in med drugo vojno, za Gamsovo pa smo uspeli »nafehtati« nove pri Iskri, pa so tudi ti medtem že shodili. Nekaj let nazaj so nam vztrajno vlamljali v naše prostore v zaklonišču na Taboru. Lotili smo se tudi izdelave slušalk, ki so bile pritrjene kar na čelado, delovale pa so na 4,5-voltno baterijo. Tako je bilo mogoče komunicirati z jamarjem, medtem ko se je spuščal v brezno. Bili so še časi lestvic. Poleg varovalne vrvi je jamar v globino vlekel še telefonski kabel. Zapleti niti niso bili ne vem kako veliki, a smo to tehniko preskusili le enkrat, in sicer na Prezidanskem Berinščku (vertikala –155 metrov), tam v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, plezal pa je Stane Tomc. Uporabljali smo vojaško telefonsko žico (štiri žile jeklene, ena bakrena). Z uporabo vrvne tehnike je tudi potreba po nadaljnjem razvoju tozadevne opreme zamrla. Varovanja praktično ni več in je taka komunikacija postala nepotrebna.
Plezanje v kamine ali po jamskih rovih navzgor ni bila nikoli naša največja odlika, dasiravno smo prav na tem področju dosegli skoraj ključne uspehe. Leta 1970 sta John Russom in podpisani v Pološki jami nad Tolminom, nad predelom, ki se imenuje Rolne, splezala in se delno prebila v zgornje dele tega sistema. To je tedaj pomenilo nov državni globinski rekord – čeprav je bil v bistvu višinski, popravljen po skoraj štiridesetih letih, pa še tega so dosegli Italijani v Žankani jami v Istri! Če se je dalo zadeve prosto preplezati, smo to tudi storili, le redko smo uporabili plezalni drog, pa še tega smo si sposodili na Matici. Tudi daljše polete smo uprizarjali z njim – kot se za vsak plezalni drog spodobi. Gre kljub vsemu za relativno nevarno, čeprav koristno pripravo. Najlepši let, spremljan z vzdihi, kriki in drugimi akustičnimi pomagali, na koncu pa s kletvicami, je uprizoril Peter Gedei v Viršnici na začetku devetdesetih let. Na srečo brez posledic.