Na Hrvatskem trgu v začetku devetdesetih
Kot člani sekcije pri PD Železničar smo si z drugimi planinci delili isto pisarno dobrih dvajset let (pri društvu je tedaj delovalo več sekcij in odborov), in sicer na Ulici Moša Pijade 39 – današnja Kolodvorska 11, vhod pa je bil s Pražakove (nasproti sedanje Abanke). Ključe – potrebovalo se jih je več, se je dvignilo pri vratarju, odklenilo vhod na Pražakovi in se spustilo po stopnicah. Potem je tam na levi Steklena dvorana, kjer so se navadno odvijali Občni zbori, na desno, pod stopnicami pa je bila pisarna Planinskega društva s predprostorom (zopet odklepanje).
Tam je bila na desni strani sprva fotografska temnica – dokler je bilo fotografiranje in razvijanje filmov še moderno, kasneje pa smo jo zavzeli jamarji, na levi strani predprostora pa so si kasneje uredili magacin alpinisti. Sama pisarna (ponovno odklepanje) je bila dolga kakih šest in široka okoli tri metre ter prav toliko visoka, z vrsto omar na levi oziroma vzhodni strani. Imela je še pisalno mizo prečno pod kletnim oknom in daljšo mizo za sestanke po osi prostora.
Na severni strani smo imeli tablo, nekaj let je nad njo kraljevalo baje kakih 30 tisoč let staro, litificirano, kapitalno in zelooo težko rogovje iz Prepadne jame pri Suhorju, sicer pa še telefon in centralno ogrevanje. Za tiste čase kar luksuz.
Če je bil obisk sestankov nekoliko številčnejši, smo bili bolj na tesnem, navadno pa nas ni bilo veliko – kakih pet, šest. Jamarski sestanki so bili vsa leta (in so še sedaj) redno vsak četrtek od nekako sedmih naprej, po uradnih urah planincev in po končani šesti uri popoldanskega turnusa po šolah. Okoli devete pa je glavnina (na sestankih smo bili navadno le aktivni člani) že praznila pivske krigle pri Slamiču, Nada pa je naročila fižolovo solato.
V klubskih prostorih v zaklonišču na Taboru konec leta 1995
Za akcije (neredko so se začele že v petek) smo se striktno dobivali na društvu, dvignili opremo in odpeketali navadno na vlak, saj smo železničarji, kajneda – pa še zastonj karte smo imeli, ali pa na avtobus. Z akcij smo se seveda zopet vrnili v ferajn, kot smo mu rekli takrat (in mu še danes), potem pa zopet k Slamiču, ali pa kar čez cesto k Staremu tišlerju, v Istro (čez cesto je bila namreč gostilna ali bolj natančno pajzelj s tem imenom – da ne bo pomote) ali kam drugam. Lokacija ferajna je bila zares odlična. Vse pri roki!
Nedolgo zatem, ko so nam pri PD odpovedali gostoljubje, so tudi planince deložirali oz. preselili, in sicer na Trg OF 3 v prvo nadstropje, v naši stari pisarni pa uredili prostore za železniški arhiv in je v bistvu ni več. Lepi stari časi!
Uradno smo še vedno stanovali na Ulici Moša Pijade 39. Tam smo v nekem prostoru – spomnim se, da je bil v kleti, brez oken in bi ga danes le težko našel, pustili, tako za seme, še nekaj starejše opreme, ki je nismo rabili: lesene jamarske lestvice (na dveh jeklenicah so imele lesene prečke oz. »špruncelne«), kilogram uranina in del fonda naše knjižnice. To je bilo mogoče, ker je bil tedaj gospodar hiše bratranec našega dohtarja Tomaža (dr. Tomaž Jančigaj). Dejansko pa je bil naš naslov precej premičen – zaviselo je namreč, kje smo parkirali kombi, ki smo ga tedaj, hvala bogu, že imeli. Po zaslugi Jolbeta (Iztok Trček), ki je imel tedaj dobre tozadevne zveze, smo imeli najprej par sestankov na Krajevni skupnosti Kolodvor, potem smo se preselili na KS Tabor oziroma nekaj kasneje v drugo klet v stolpnici na Hrvatskem trgu 2 (kjer še danes uradno stanujemo).
Prostor je bil tedaj namenjen skladiščenju sredstev Civilne zaščite KS Tabor pa ga niso več nujno potrebovali, nam pa je bil kar všeč. Po tleh je imel topli pod, ki je začel čez par let prav grdo zaudarjati in smo ga morali ven vreči, tla pa zabetonirati in pobarvati, omare so ostale od civilke in tako smo si na 24 m2 ustvarili simpatičen ferajn s skladiščem in prostorom za sestanke. Miran Šubelj (kasneje Sagmeister) je v šoli, kjer je tedaj poučeval telovadbo, priskrbel staro tablo, Nejc (Jernej Kalan) jo je pa prebarval in zmontiral. Tam smo imeli tudi omare, v katerih smo imeli spravljen klubski kataster, knjižnico, arhiv in fototeko. Nekatere stvari so še vedno tam, arhiv pa nam je, žal, delno shodil neznanokam in z neznanokom, tako da so knjige sestankov ohranjene le delno in nekatere rekonstrukcije, upajmo, da le trenutno, niso mogoče).
Prva leta je na Hrvatskem trgu kar šlo. Nadvse priročno je bilo dejstvo, da je tam tedaj stanoval tudi eden naših aktivnih članov z zvenečim jamarskim imenom Buto (Marko Grden) – trenutno srečni solastnik znane pizzerije Azur ob Cesti na Brdo v Ljubljani. Z leti pa so se stvari začele zapletati. Hišna oblast se je zamenjala, pojavili so se apetiti po našem prostoru, pa še nekaj drugih razlogov je bilo – skratka spet smo se morali seliti. Pod streho so nas prijazno vzeli gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto z Janezom Hočevarjem na čelu, ki so si prav tedaj uredili nove, reprezentativne prostore na Poljanskem nasipu 47, poleg Cukrarne. Tam smo dobili tudi garažo za naš kombi in tam je bil tudi kanal za razna potrebna popravila zadevne mehanizacije itd. Razkošje skratka!
Vendar, kot se rado zgodi, nam pa vedno, je tudi med nami in gasilci počasi začelo prihajati do rahlih nesoglasij, trenj, včasih glasnejšega negodovanja, godrnjanja itd. Na Hrvatskem trgu, kjer je bil še vedno sedež našega ferajna ter večina opreme in inventarja, pa so začele odpadati fasadne plošče in tudi vlada v bloku se je zamenjala. In kdo je primernejši za pritrjevanje fasadnih plošč, kot smo mi, jamarji? In smo spet prišli nazaj na Hrvatski trg, stolpnica je imela zopet pritrjene fasadne plošče, naš blagajnik pa je ometel pajčevine v klubski blagajni. Kombi je obdržal garažo pri gasilcih – do vojne za Slovenijo, ko smo morali garažo definitivno izprazniti za potrebe TO. Kombija tedaj ni bilo več mogoče registrirati, tudi vžgal ni več, niti na potisk ne, in je zato, na našo veliko žalost, z avtovleko odpotoval na avtomobilski odpad. Na Poljanskem nasipu 47 pa imamo odsihmal v dvorani v prvem nadstropju redno le še naše Občne zbore.
V začetku devetdesetih let pa se je dogodilo, da je interes za našo kompanijo in jamarijo neverjetno narasel. Silne množice so se zgrnile na naš ferajn v jamarsko šolo, tako da vstop v klubski prostor praktično ni bil več mogoč. Lahko bi se reklo, da niti za šibico ni bilo več prostora. In ves ta hrušč in trušč si je prišel osebno ogledat še sam dični, presvitli predsednik hišnega sveta in nad videnim ni bil prav nič navdušen. Rezultat: na Hrvatskem trgu lahko skladiščimo opremo, ne smemo pa tam imeti sestankov. In smo se zopet selili. Najprej malo nazaj h gasilcem, potem pa smo nekako prišli do zaklonišča na Taboru, to pot preko naše jamarske enote pri mestni Civilni zaščiti oziroma konkretneje Sokola (Vito Hussu).
Tu imamo sedaj prostora dovolj in sosedje pretirano oziroma skoraj nič ne nergajo. Hvala bogu in upajmo, da bo še naprej tako! Skladišče je posebej, prostor za sestanke posebej in kadilnica oz. sprejemnica posebej. Tudi WC je posebej … zunaj, pod drevesom namreč. Sam prostor za sestanke smo izolirali s stiroporom, po tleh pa položili itison, ki ga občasno zalijemo s kakim pirčkom in dodamo nov vzorček k množici ostalih, kar kaže na premnogotere velevažne, tehtne dogodke take ali drugačne vsebine oz. narave … Naš naslov pa slej ko prej ostaja tak kot zadnjega četrt stoletja: Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, Ljubljana. Zanimivo in presenetljivo! Kljub vsem selitvam in peripetijam!