Dušan Novak (v sredini) in Jože Mulej (desno)
Uradni datum ustanovitve naše jamarske skupine je 30. marec 1955, ko so bili jamarji tudi uradno sprejeti v vrste Planinskega društva Železničar v Ljubljani kot Speleološka sekcija (tak je bil uraden naziv), in sicer na občnem zboru PDŽ, ki se je odvil tega dne. Načelnik sekcije oziroma gonilna sila je bil seveda Dušan Novak, tedaj še študent geologije v Zagrebu, za opremo, kolikor je je sploh bilo, je menda skrbel Marjan Lešer (študent elektrotehnike), v vlogah članov pa so nastopali seveda zlasti Nada Čadež (kasneje pa Novak – edina v skupini z diplomo, in sicer iz geologije), Rasto (Marjan Raztresen, študent geografije), Branko Kocman, študent gozdarstva), Marjan Podobnikar (dijak), Janez Šubelj (študent veterine v Zagrebu) in Jože Jelenc (študent agronomije). V vpisni knjigi Speleološke sekcije, ki je nastala neznano kdaj, je v tistih letih kot član naveden tudi Vlado Hribar (študent gozdarstva). Prva leta je bil na akcijah sekcije precej pogosto tudi Miran Marussig (tedaj študent gradbeništva, sicer pa član Matice) in seveda iz znanih razlogov Zvezda (Zvezdana Čadež, kasneje še Novak itd.).
Navada je bila, da se je na vsak jamski vhod z oljnato barvo napisalo SS PDŽ (Speleološka sekcija PD Železničar) in letnico obiska oziroma raziskav. Verjetno zaradi asociacij z eno ne ravno najbolj priljubljenih formacij v nemški vojski med drugo svetovno vojno se je že kmalu ta SS spremenil v JS oziroma Jamarsko sekcijo Planinskega društva Železničar.
Po dobrih dvajsetih letih delovanja smo, kot kaže, odrasli in ugotovili, da v španoviji še pes crkne in se odločili, da se postavimo na lastne noge, pa bo, kar bo. Pa tudi tistega: »Jamarji že zopet niste počistili za sabo« in podobnega smo se z leti malo naveličali. In bilo je pestro!
Na listu z datumom 25. april 1977 so kot ustanovni člani Jamarskega kluba Železničar navedeni: Igor Žitko (elektromonter), Japec (Miran Čehovin, študent elektrotehnike), Ficko (Matjaž Fon, študent strojništva), Žila (Anton Jenc, elektrotehnik), Dušan Novak (mag. geologije), Alko (Jani Koprivc, strojni tehnik), Mojca Majnik (študentka geografije), Žiga Šmit (tik pred diplomo iz fizike, kasneje je napravil tudi doktorat – pri sedemindvajsetih!), Dedi (Viktor Menart, podobna zgodba kot Žiga, le da na področju organske kemije in v precej bolj umirjenem tempu) in tedanji spiritus agens – to je moja malenkost Hov-hov (Aleš Lajovic, tedaj študent montanistike – predvsem metalurgije, kasneje še malo rudarstva in za ščepec geologije – za popestritev seveda). Slednji je bil tedaj predsednik (obenem pa še podpredsednik PD Železničar), Mojca tajnica, Žiga gospodar in Jani blagajnik. Če smo imeli tedaj podpredsednika in kdo je to bil, se pri najboljši volji ne spomnim (morda je bil to Igor). Nekaj let kasneje je bil podpredsednik nedvomno Arho (Franci Malečkar, študent geologije).
In od kod klub? Tedanja zakonodaja je namreč dopuščala, da v okviru društev (v našem primeru PD Železničar) delujejo klubi, obenem pa so bili klubi lahko samostojne pravne osebe in s tem imele svoj žiro račun, kar je bilo tedaj za nas zelo pomembno. Glede na globino naših tedanjih žepov smo uspeli dobiti znatna sredstva pri tedanjem MZOTK (Mestna zveza organizacij za tehnično kulturo, g. oz. tedaj še tov. Mencinger), s katerimi smo želeli sami razpolagati. Rezultat je bil ta, da so nam planinci odpovedali gostoljubje (treba je namreč vedeti, kdo je glavni na svinjskem plac!), duhove pa sta mirila nekdanji predsednik PDŽ Pavle Ciglar in tedaj aktualni predsednik PDŽ Matija Potočnik. V zahvalo in priznanje smo ju izvolili za častna člana JKŽ.