Ob čakanju na špičake Staneta, Toneta in Žilo smo čakajoči postali lačni. Ker smo imeli hrano s seboj, smo se takoj spravili nadnjo. Ključa za konzerve nismo imeli, zato smo se je lotili kar s kombinirkami. Glede na to, da ni bilo topleje od 4oC smo si jih še skuhali.
V vseh teh petdesetih letih se je na našem Ajzenponu zvrstilo lepo število bolj ali manj zagrizenih jamarjev.
Takih, ki jim lahko rečemo člani, smo našteli 235 in od teh je tretjina ženskega spola. Tistih, ki so se samo priložnostno včlanjali v naše vrste iz takih ali drugačnih razlogov, za daljši ali krajši čas (legionarji, člani raznih sekcij, taki, ki so prišli na jamarsko šolo samo po znanje itd.), pa je še nekaj deset. Večina se nam je pridružila v dijaških oziroma študentskih letih, zadnja leta pa tudi starejši gospodje in celo gospe niso več nobena redkost.
Kot so motivi, ki privedejo člane v naše vrste, zelo različni, tako so raznolike tudi življenjske in študijske poti naših članov. Nekateri se lotijo študija na področjih, ki so blizu ali sorodna jamariji (geologija, geografija), ali pa je tak študij vzrok, da se priključijo jamarjem. Večina pa so izjeme in jim jamarija pomeni zgolj sprostitev po mukotrpnem tednu na »šihtu«. Pravih ajzenponarjev je oziroma je bilo v našem klubu zelo malo. Skupaj le slaba desetina. Precej, precej več pa je tistih, katerih starši ali sorodniki so ali so bili tako ali drugače povezani z železnico. Kaže, da železnica na nek način zleze ljudem pod kožo, kar se kaže celo čez generacije.
Študijska pota našega članstva so bila, kot že povedano, raznolika. Nekateri so študirali hitreje, drugi počasneje, tretji s pavzami itd. Kakorkoli, študijska vnema je pripeljala dobro četrtino članstva do univerzitetne diplome, četrino teh do doktoratov (razna področja: od fizike, kemije, medicine do geologije), načelnik JS PDŽ sredi šestdestih let prof. dr Andrej Kranjc pa je dosegel celo naziv akademik in je znan krasoslovec tudi v svetovnem merilu.
Jamarija ima mnogo športnih komponent. Premagovanje vertikal s tako ali drugačno tehniko zahteva izoblikovanje posebnih skupin mišic – tudi takih, ki jih v drugih športih ne pridobimo. Nemalokrat se nam je namreč primerilo, da nam je kdo, ki je bil o sebi prepričan, da je fizično v izvrstni kondiciji, padel z lestvic (seveda smo imeli varovanje in ni bilo bistvenih posledic) ali pa je omagoval na vrvi. Dobro se še spominjam svojega prvega brezna, pa ga ni bilo več kot za 11 metrov. V tistih časih sem skifiral po Ljubljanici in redno treniral sabljanje. Sicer nisem padel z lestvic, sem bil pa nekoliko začuden nad svojo fizično podobo oz. kondicijo in rahlo so me bolele roke. Poleg jamarije goji članstvo seveda tudi druge športe. Neobhoden sestavni del je seveda planinarjenje, nekateri se ukvarjajo tudi z alpinizmom, »tauharija« je tako skoraj obvezna. Aktualni slovenski prvak v prostem potapljanju Matej Mihailovski je tako rekoč inventar našega ferajna, Tomo Vrhovec pa je praktično legenda. Da kakega smučanja sploh ne omenjamo. Lahko se pa pohvalimo, da v našem starem vpisnem zvezku naletimo tudi na taka imena, kot je Jože Šlibar (svetovni prvak v smučarskih poletih) in da sta starša aktualnega svetovnega prvaka v skokih Roka Benkoviča, Zvone in Erika, jamarila pod znamko Ajzenpona.
Tolijev »manever« v Divji jami pod Mavšarjem
Tolijev »manever« v Divji jami pod Mavšarjem
Tolijev »manever« v Divji jami pod Mavšarjem
Vsako društvo je praktično tudi ženitna posredovalnica, čeprav se zgodi, da se včlanijo tudi pari (oziroma se je zgodilo že kar na samem začetku našega ferajna – Nada Čadež in Dušan Novak), včasih pa kar cele familije (Pahor, Kronegger in v bistvu tudi Novak – na Zvezdo namreč ne smemo pozabiti). Zanimivo je, da jamarski zakoni niso posebno trdni ali pa vsaj ne toliko kot tisti, ki se sklenejo v okviru raznih pevskih zborov, na primer. Seveda so tudi svetle izjeme. Po drugi strani pa je zanimivo tudi to, da znanstva in prijateljstva, ki se sklenejo pod zemljo, trajajo in trajajo. Se srečamo po desetih, dvajsetih letih in se pozdravimo tako, kot bi se zadnjič videli predvčerajšnim, recimo. Ali pa je to posebnost le našega ferajna?
Seveda pa člani niso aktivni samo znotraj našega kluba, saj je marsikdo član (če ne celo predsednik) vsaj še enega podobnega društva ali pa društva s povsem drugačno dejavnostjo (recimo pevsko). Bili smo med soustanovitelji Jamarske zveze Slovenije in pri njej tudi funkcionarili. Tako je Dušan Novak celih deset let pri Zvezi tajnikoval in kar sedemnajst let deloval kot upravnik Zvezine revije Naše jame, kar za njim počne podpisani z večjim ali manjšim uspehom. Slednji je JZS-u en mandat celo predsedoval, zaradi določenih okoliščin pa tudi Jamarski reševalni službi – na srečo samo pol mandata. Trenutno imamo v predsedstvu JZS dva člana: Uroša Iliča in Čekija (Miha Čekada), ki vodi tudi Kataster jam JZS, kar ni mačji kašelj, saj je bilo v zadnjem letu treba poskrbeti samo za tisoč zapisnikov. Zgodilo se je celo, da je članstvo istočasno zasedalo naslednje pomembne funkcije: Rasto (Marjan Raztresen) je bil glavni urednik Planinskega vestnika, Andrej Kranjc je skrbel za Acto Carsologico in podpisani za Naše jame. Kompletne usluge! Smo ali nismo?
Naša silna aktivnost in agilnost seveda ni ostala neopažena. Prejeli smo številne take in drugačne plakete, priznanja, odlikovanja itd., tako društvo kot posamezniki. Med najpomembnejšimi zadevnimi odlikovanji za delo na speleološkem področju smo prejeli celo Medalje zaslug za narod (Dušan, Raste in podpisani), kmalu za tem pa je Juga izdihnila.