Premagovanje vodnih preprek nam ni delalo večjih težav. Če ni šlo drugače, smo v kompletni opremi enostavno skočili v vodo, npr. Andrej Kranjc v Govicu. Prvi šok je nekoliko neprijeten, podobno kot pri neoprenu, potem pa za silo gre. Zaželeni predpogoj je seveda, da imaš zunaj v nahrbtniku suho obleko. Sicer pa smo se po jamah, hote ali nehote, pogosto kopali.
Prvi feranjski čoln smo kupili od Poljakov v začetku sedemdesetih. Spredaj je bil malo širši, zadaj ožji, z napihljivim dnom in kake dva centimetra visokim, natančneje globokim gredljem, da je bolje držal smer. Odlično se je obnesel, najbolj primeren pa je bil za dve osebi. Najdaljšo plovbo z njim smo opravili ne v podzemlju pač pa v Bosni po Sani, ko smo raziskovali Hrustovačo. Po končanem raziskovanju se je bilo treba seveda počasi napotiti proti domu, od jame do Sanskega mostu pa je bilo kakih deset do petnajst kilometrov. Nekateri so šli tja z avtobusom, Toli (Arkadij Potočnik) in podpisani pa s čolnom. In pristala sta na dvorišču hotela v Sanskem mostu. Nepozabno doživetje! Sicer pa ima plovba po podzemlju poseben čar. Tišina, kristalno čista voda, igra svetlobe in senc … Tekom let smo nabavili kar nekaj čolnov. Raznih tipov, tudi takih otroških, plastičnih, ki se niso najbolje obnesli, smo se pa zato imenitno zabavali in nasmejali, glavni akterji pa navadno temeljito namočili. Nabavili smo celo prava pravcata vesla (pri Prijonu). Prej smo si pomagali s smetišnicami.
Posebno, zelo obsežno, oziroma preobsežno poglavje predstavlja oprema za jamsko potapljanje. Ker smo predvsem jamarski klub, lastniki in uporabniki te precej precej drage opreme pa le individualci (trenutno so to na klubu člani Matej Mihailovski, Uroš Ilič in Igor Vrhovec), predstavimo zadevo bolj na kratko. V osnovi se zadeva ni kdove kako razvila. Prva leta smo imeli največ preglavic seveda s podvodno razsvetljavo. Luči, ki bi držale vodo, so bile čista znanstvena fantastika, večinoma pa so imele še to grdo razvado, da so delale na navadne, relativno zelo drage baterijske vložke. Potopi in raziskovanja novih rovov za sifoni pa navadno trajajo in trajajo … Zadeva se je nekoliko popravila s pojavom akumulatorjev v velikosti amerikanke (tako se reče določeni dimenziji baterijskih vložkov) in s pritrditvijo baterijskih svetilk na čelade. Razvili smo različne, bolj ali manj smešne oz. uporabne sisteme. S tem smo si pod vodo sprostili roke, kar je kdaj pa kdaj silno pomembno in potrebno.
Tam v osemdesetih letih smo že imeli podvodne telefone, ki pa so bili le omejeno uporabni (raje ne kot ja). Večinoma smo bili jamski potapljači še najbolj podobni božičnemu dreveščku, saj smo si nase navezali oz. pritrdili vse mogoče. Poleg čisto potapljaške še jamarsko opremo, pa merilno, pa varnostno vrvico, pa … Suhe obleke so že bile na voljo, vendar dosegljive le redkim, nekaj podobnega je bilo z zaprtimi sistemi. Vedeli smo, da obstojajo, to pa je bilo tudi vse. Zadnja leta so se pojavili potapljaški računalniki, ki so neizogibni predvsem pri dolgih in globokih potopih (česar včasih večinoma nismo počeli, vsaj pri nas ne) in mešanice.
Meja dosegljivega se je v našem potopljenem podzemlju zadnjih nekaj let krepko poglobila, pa tudi podaljšala. Predvsem po zaslugi Tomota Vrhovca, ki je na področju jamskega potapljanja pri nas napravil ogromen korak naprej, kar je bila v precejšni meri tudi posledica njegovih izjemnih psihofizičnih lastnosti. Le redkokdo ga je lahko dohajal. V nekaj letih je opravil neverjetno delo in se uvrstil med najuspešnejše slovenske jamarje in jamske potapljače, če ne prav na njihov vrh! Prav danes, ko tole pišem, mineva peto leto od tistega usodnega, prav tako petka, enajstega februarja leta 2000, ko smo sredi Boljunca Na jami, na mrzli in neprijazni burji čakali, da prineso Tomota iz podzemlja … Brez dvoma pa gre razvoj potapljaške opreme naprej. Zadnja leta z velikimi koraki.
Kar pa seveda ne pomeni, da se na področju razvoja raznih jamarskih tehnik v našem klubu dandanašnji nič ne dogaja. Nasprotno! Nedavno smo pogruntali jamarsko vrvno dvigalo, ki presenetljivo dobro funkcionira, ga pa ni ravno enostavno sestaviti. Sicer pa je industrijsko izdelana jamarska oprema postala, kdo bi si mislil, primerna za naša podzemsko usmerjena raziskovalna hotenja ter našim žepom dostopnejša. Zato potreb po fundamentalnih raziskavah in razvoju, tako kot je bilo to potrebno v sedemdesetih letih, vsaj v tem segmentu ni več. Kot rečeno pa redko mine naš redni četrtkov sestanek, da kdo česa novega ne pogrunta. Detajlov pa ne bi navajali; novi časi, novi člani, nove tehnike …