V enem izmed premnogih brezen v Triglavskem narodnem parku
Osnovni motiv jamarije je seveda firbec. Podpisanega je firbec na primer zvlekel v Govic (znamenita luknja v Bohinju), pristal pa je med jamarji. Obiskal ga je šele enajst let kasneje. So bile druge luknje pomembnejše. Sicer pa ima vsak, ki se ukvarja z jamarijo, še kak dodaten, čisto svoj motiv ali več. Z leti večino članstva sreča pamet, so pa tudi svetle izjeme. Ne znajo in ne znajo nehati in kar naprej nekaj brkljajo po terenu. Kdo bi jih razumel?
Kakorkoli, v vseh teh petdesetih letih smo obiskali lepo število lukenj, nekatere celo izmerili, o drugih za čuda napravili zapisnik, so pa tudi take, kjer smo priložili, ne boste verjeli, boljši ali slabši načrt. Kot je znano, imajo namreč vsake oči svojega malarja in tako seveda vsak jamar vidi jamo malo drugače. Rezultat so stvaritve, ki si včasih niso niti malo podobne. Šele podrobna raziskava vseh spremljajočih okoliščin včasih pove, da gre za isti objekt. Sicer bo izčrpljujoče poročilo o tem, kaj vse smo skupaj spravili, podal vodja Katastra jam JZS g. Čeki (Miha Čekada), ki je, mimogrede, še vedno naš član in bivši predsednik ferajna.
Prva leta se je tedanja Speleološka sekcija PD Železničar podala tja, kjer dotlej praktično še ni nihče raziskoval – v Triglavski narodni park ter na Kočevsko in Kostelsko. Tu je bila situacija malo drugačna. Že pred drugo vojno je pri Kočevski gimnaziji delovala precej močna in agilna jamarska skupina. Zaradi znanih dogodkov med drugo vojno (ljudje so bili prisilno odseljeni, gimnazija zbombardirana in arhiv uničen), je bilo tudi tu treba začeti praktično znova. V bistvu je bilo ohranjenih le nekaj originalnih kočevarskih imen za večje jame in brezna, ostali podatki o njih pa večinoma niso bili znani. Najodmevnejša raziskovanja iz tistega časa se nanašajo na Prepadno jamo na Suhorju (–148 m, dolžina 1080 m; Kostelsko), Ledeno jamo na Stojni (–105 m; nad Kočevjem), Brezno na Zgornji Lenčajski cesti (–184 m; Snežnik), Željnske jame (dolžina 1678 m; Kočevje) in na Triglavsko brezno (tedaj še Brezno pod Glavo), kjer so ajzenponarji samo sodelovali, niso pa bili nosilci raziskav. Vmes se je vtaknilo nos še marsikam križem kražem po Sloveniji, če je le malo dišalo po kaki jami.
V breznu nad Lašti nad Sedmerimi jezeri
In potem je prišlo leto 1969. PD Železničar je načrtovalo pohod na Mont Blanc, ki naj bi se ga jamarji, seveda, udeležili. Brez nas tedaj pri društvu tako nič ni šlo. Zadeva je neslavno padla v vodo (ne spomnim se več zakaj). Imeli pa smo rezerviran termin in smo se odpravili v Laz. Pa tudi tja nismo prišli. Je preveč deževalo. In smo se na Jezeru obrnili proti Viševniku, ki je bil precej bliže. Tam nas je sredi avgusta še malo zasnežilo, meni pa v Ledeni jami precej zanohtalo. Bilo nas je šest pod modrim vodstvom dohtarja Tomaža Jančigaja. Štirje jamarji (poleg Tomaža še Žila in Stane ter moja malenkost) in Tomaževa simpatizerka s sestro. Stanovali smo nasproti sirarne v hotelu Hilton – eden od stanov na Viševniku ima pač tako ime, nadeli smo mu ga pa mi, seveda. Danes je to planinski dom Draga Bregarja – tudi ta je bil član PD železničar in sicer odličen alpinist, načelnik alpinistične sekcije pri PDŽ. Ponesrečil se je, mislim da na Makaluju. Včasih smo kako jamo tudi skupaj obiskali. V sirarni sta tedaj kraljevala Martin in Janez, oba krepko čez osemdeset. Eden je dobro videl, drugi pa dobro slišal. Odličen tandem. Kakorkoli, imeli smo se odlično, kot v malem raju.
Viševnik je že sam po sebi ena najlepših planin, v okolici pa je obilo zanimivih jam in brezen. Številka ena slovenskega jamskega katastra je ravno na Spodnjem Viševniku (ali Uševniku) in ima lepo ime Zlatica, čeprav ne vem zakaj, saj ta jama sicer praktično ni omembe vredna. Do našega obiska še ni imela načrta, pa tudi sicer so bili podatki o njej bolj skromni. Skratka, jamarska bera tistega poletja je bila imenitna in obsežna, čeprav smo bili v bistvu samo štirje.
Počitek in malica v Prepadni jami
Našli smo med drugim tudi Gamsovo oziroma smo v temi, ko smo se v nalivu vračali na Viševnik, skoraj not padli, saj je jama tik ob poti. Prvotno smo jamo imenovali Brezno pod gamsovo glavico. Na količku nad vhodom je bila namreč vrsto let lobanja neke rogate zadeve, ki sem jo našel v enem sosednjih spodmolov. Morda je bila celo gamsova. Stane Tomc je potem napisal zapisnik in narisal načrt, ki se nam je zdel nekoliko čuden, potem pa se je vse skupaj še izgubilo ali založilo ali bog vedi kaj. Rezultat je bil ta, da se je ponovno šlo v jamo, našlo prehod (Miran Šubelj, danes Sagmeister) in dotlej le 45 metrov globoka jama se je z leti poglobila na dobrih 800 metrov in dolžino šest kilometrov znanih in izmerjenih rovov. Večino dela so opravili člani DRZJL, mimogrede pa odkrili še Brezno Martina Krpana, Majsko jamo … Mi smo si v Gamsovi praktično polomili zobe in leta 1972 po veleakciji na –444 metrih odnehali ter se odselili v Laz, točneje na pode med Ogradi in Debelim vrhom. Na akciji leta 1972 so sodelovali tudi jamarji iz Zagreba, in sicer aktualni predsednik Speleološkega saveza Hrvatske prof. dr. Mladen Garašić, ing. Juraj Posarić in Vladimir Lindić – Linda, ki so bili seveda tedaj še vsi študentje.
Spodaj pod Gamsovo v Bohinju je številka 2 slovenskega jamskega katastra, in sicer znameniti Govic. Brez dvoma gre za isti sistem, vendar ga še nismo uspeli povezati, pač pa smo Govic iz skromnih predvojnih (mišljena je druga vojna) par metrov globine izdatno poglobili na 116 m do gladine sifona in dodatnih 90 m pod njo. Potapljal se je kdo drug kot Tomo Vrhovec. Danes znani rovi so znatno pod dnom Bohinjskega jezera, njihova izravnava v skrajnem znanem delu pa kaže, da je najnižja točka v sifonu zelo verjetno že dosežena.
Veliko poživitev je v delo tedaj že JKŽ-ja prinesel Arho (Franci Malečkar) iz Jamarskega društva Dimnice, ki je prišel na študij v Ljubljano. Vsega se je lotil, nič mu ni bilo predaleč, tako da je s Švicarji raziskoval celo po jamah na Novi Gvineji. To je bila cela epopeja in škoda je, da ni o njej nič napisal, čeprav je pisal veliko. Gnojinica (–184 m; Mune), Titina jama (tedaj najgloblja vertikala v Jugi , –329 m; otok Brač), Semička jama (–224 m; Istra) in Gamsova so pomembnejši dosežki njegovih tedanjih raziskovanj. V tistem času smo z njegovim klubskim kolegom Jankom Brajnikom raziskali tudi znameniti Batlug (–204 m; Istra) z veliko dvorano z okoli 700 000 m3 prostornine. Italijanski načrti in naše izmere so se za čuda ujemali.
Posnetki iz akcije v Weiterloch, 27. novembra leta 1967
Sledilo je nekaj relativno suhih let, pa smo se držali bolj Suhe Krajine glede na želje Geološkega zavoda in o tem nekaj celo napisali: Šolnovo brezno (–128 m; Prevole), Krviška Okroglica (tedaj –99 m, kasneje nekaj več po zaslugi DZRJL; Dobrepolje), Bobnova jama (Dvor ob Krki), Podpeška jama (Dobrepolje; ob suši do spodnjega sifona). Začeli smo obiskovati tudi Savico (Jama izvira Savice; Bohinj) itd. Marsikoga smo tedaj popeljali v podzemlje, tako tudi Miotove (Miomir Knežević) srčke (taborniški vod). Med njimi je bil tudi Fritz in ko je slednji še nekoliko odrasel, se je pridružil jamarjem pri DZRJL (zakaj le?), spoznal svojo zmoto in presedlal v bistvu ponovno k Ajzenponu. In s seboj pripeljal kompanijo eminentnih jamarjev (Tomo, Maki, Sokol, brata Gedei …), kasneje še kolegov s faksa, sam pa se je okronal za prezidenta in naš ferajn je dobil nav zalet, ki še kar traja in traja: SRT I (–172 m; Vojščica na Krasu), Mišina jama (–190 m; Črnjavska dolina), Klevevž (edina jama s termalno vodo v Sloveniji; Šmarjeta na Dolenjskem), Savica (preplavan je bil sifon PMS), Pihalnik (–120 m; Predjama), Pekel pri Kopanju (dolžina okoli 1 km; Radensko polje), Šimenkovo brezno (Stična), Nanos, Drenov grič, Bela krajina …
Potem se je s prihodom Tomota Vrhovca naša ferajnska jamarska scena precej preusmerila v potapljaške vode. Rezultati so bili zaprepaščujoči. Postojnsko jamo smo uspeli obdržati na vodilnem mestu, le znatno smo jo podaljšali (Tomo seveda, v sodelovanju z Rakovčani itd.), Predjamo smo nategnili in trenutno zaseda drugo mesto na zadevni slovenski lestvici, Podpeško jamo smo s prvotnih 270 m v sedemdesetih letih preteklega stoletja spravili na dobre štiri kilometre (pa še ni konec rovov v odtočnem delu). Ne smemo pozabiti Krške jame, pa Kostanjeviške jame, pa Viršnice, pa Pekla pri Kopanju, pa Planinske jame, pa Zelških jam, pa, pa, pa …
Klasično jamolazenje kljub vsemu tudi ni povsem zamrlo. Naš stari greh, Jamo pod Debelim vrhom (Planina v Lazu, Bohinj) smo uspešno poglobili na 410 m, Jamo pri gnezdu (kat. št. 7; Vrhnika) na kakih 140 m, pa še nismo padli v Ljubljanico, Uroš Ilič se uspešno potaplja v Okencih (Verd oz. Vrhnika). Neverjetna odkritja so bila v Logarčku (Laze) in v izviru Dobličice v Beli krajini, kjer je globina sifona dobrih sto metrov z nekaj sto metri potopljenih rovov. Zadnje čase nam dih jemlje Ferranova buža z okolico (–345 m, dolžina okoli dva kilometra; Vrhnika).