»Jamarski šolarji« smo imeli ta vikend na sporedu tretji obisk jame, in to prve z vstopnim breznom. Glede na načrt je jama videti kratka (35 m spusta v brezno in ogled obeh krakov, skupaj 315 m). Glede na zgodnejši start kot po navadi sem računala, da uspem izlet podaljšati še nekam na sonce (to se seveda ni zgodilo).
20-članska skupina se je utaborila pred breznom, kar je zmotilo njeno bolj stalno prebivalko – sovo – da je poletela iz votline v steni. Na naše veselje, saj je ni lahko videti (morda se gozdarji in lovci ne bi strinjali). Prav počasi smo se nakapljali v jamo. Naši prijazni inštruktorji nas niso opozarjali samo na pravilno postopanje pri spuščanju, vsake toliko so nas opomnili tudi, naj se ozremo naokoli in uživamo v razgledu na s svežim pomladnim mahom poraščeno steno in na jamo, ki se odpira pod nami. Zato smo tukaj, ane. Jamo je tokrat prvič opremil Lenart – dobro opravljeno, vsi smo prišli (brez večjih zapletov) gor in dol.
Ker nas je bilo res veliko, smo se razdelili v dve skupini. Prva se je pod Lenartovim vodstvom odpravila v severni rov, medtem ko so se ostali še spuščali. Bili smo visoko motivirani, saj je Lenart napovedal, da nas na koncu rova čaka vrv za vstop v votlinico, ki seže zelo blizu površja. Skozi rov smo kar pohiteli, nato pa precej časa porabili za plezanje do votlinice. Nina je pri tem ugotovila, da bi bilo osnovno vrvno tehniko dobro obvladati (torej tudi vaditi) v trdi temi, saj nikoli ne veš, kdaj lučka odpove. Izvedeli pa smo še, kako veš, da si blizu površja: ko skozi luknjice v sigah na stropu poganjajo korenine rastlin.
Pri povratku v vstopno brezno smo presenečeni ugotovili, da še vedno ni cela skupina v jami. Počakali smo na vse in se nato skupaj odpravili še v drugi rov oziroma proti dvorani. Občudovali smo zares lepe sigaste tvorbe, eni so jih tudi že znali poimenovati. (Na tem mestu naj izpostavim besedo karfijola, ki jo del slovenske populacije uporablja za poimenovanje cvetače in posledično tudi njej podobnih jamskih struktur, del populacije, tudi v soboto prisotni, pa je ne pozna. Ker se je po izhodu iz jame razvila debata na to temo (in ker sem jezikoslovka), dodajam še nekaj pojasnil v zvezi s to besedo.) Najbolj radovedni smo se seveda zagnali tudi v iskanje mrtvega netopirja, za katerega pa se je izkazalo, da ni netopir, temveč ptič. Mrtev je pa res.
Ena skupina se ja nato odpravila še v prvi rov, ostali smo se lotili plezanja nazaj na površje. Naš najdaljši vzpon doslej nas je na začetku prijetno ogrel, na vrh pa smo, mislim, da brez izjeme, prišli rdečelični in potni. Še veliko takih bo treba, da dobimo kondicijo. Več kot dve uri je trajalo, da smo vsi prišli nazaj na površje. Med čakanjem pa vse od sončenja v kratkih rokavih do sklec, da bi se segreli (tukaj se je najbolj izkazala Maja, ki jih zmore 30 kot za šalo). Zaključili smo še ravno pravi čas, da ni bilo treba lučk prižgati tudi na poti do avtov.
Tiste, ki smo si za nagrado privoščili še večerjo, je potem na cesti lovila nevihta s sodro, smo se pa vsaj izognili običajni gneči na primorki.
