Vse skupaj se je odvrtelo zelo hitro. V četrtek sem na Taboru, sredi Ljubljane, sredi otroškega igrišča dobesedno padel v zaklonišče, kamor se pred kdo ve čem zatekajo jamarke in jamarji društva Železničar. Prvi vtis je bil, da se imajo pod zemljo fajn, da so precej organizirani in da zelo radi krasijo stene svojega malega zaklonišča. Nabralo se nas je tudi nekaj šolarčkov za jamarski tečaj, ki smo si ogledali prezentacijo, kaj in kako se dogaja pod zemljo.
In čez samo dva dneva smo z nekaterimi iz omenjene družbe že padli v jamo Mačkovco, da se seznanimo z dejansko situacijo pod zemljo. Izkušnje, adrenalin in doživetje nas je iskalo 6 junakinj in junakov, vsak iz svojega filma in vsak s svojimi pričakovanji. Na srečo so bile z nami učiteljice, ki so vedele kaj delajo in kako se streže tem pričakovanjem.
Menda precej netipično, a zbrali smo se vsi in točno, v centru Laz. Par sto metrov naprej parkirali, raztovorili, se preoblekli v svoja jamarska oblačila za ta dan in zakorakali k jami.
No, heca je bilo kmalu konec. Kljub impresivnemu, v hrib spodžrtemu spodmolu pred jamo, smo se vanjo spustili lepo, ponižno upognjeni in to po precej tesnobni in znižani razpoki popadali nekam v temo. Glede na navdušenje naših učiteljic nad čeladami in svetlobo, ki so jo oddajale, sem bil kar vesel, da sem se tečaja udeležil leta 2022. Med takšnimi in drugačnimi kamnitimi ostanki geologije in tektonike smo prišli do prvega ozkega grla, kjer se je četica ustavila. Pot se je vila v višino. Anja in Petra sta zorganizirali nekakšen varnostni sistem, kjer sta nas privezali in enega po enega spravili nadstropje višje. No tu sem se že prvič vprašal, kaj če se mojih 100 kil nekje zatakne in bom postal hrana tistim trem pajkom, ki smo jih videli v nadaljevanju.
Veselo smo nadaljevali do naslednjega zoženja, kjer smo preizkusili prvič plazenje, puzanje, “ležeči stav”, smo rekli v vojski. Tudi ta ožina mi je dvignila adrenalin, to nekakšno premikanje kot “tjulen na pomirjevalih”, na vsaki strani nekaj centimetrov za odriv, je bilo kar neprijetno, a ko sem se nekako zrinil skozi to, je bil pogled precej nagrajujoč. Velika dvorana s krasno stensko in stropno kapniško dekoracijo.
Ta dvorana je bila tudi ta glavna reč, ki smo jo dosegli. Po ogromnih balvanih in kamnih, ki so popadali s stropa, smo se sprehodili še v globino, do skrajnega roba tega in si vzeli pavzo. Medtem, ko sem se že spraševal kako da fak se bomo po isti poti vrnili, je pri puncah padla odločitev, da gremo ven po drugi poti. Hujši. Po levem kanalu, sicer čudovitem, polnem kapnikov in kapniških zaves, smo se zadričali v neznano. Andrej prvi, z voljo in instinktom Indiane Jonesa je našel rov, ki ga je pred 4 leti nazadnje “prepucal”.
Ta veseli tobogan je bil za nas, šolarčke kar presenetljiv, saj je bil precej neroden, na trenutke je izgledal celo nevaren, a smo ga z vsem spoštovanjem prevozili vsi, ja, tudi 7 letna, nasa najmlajša sopotnica na tej jamski dogodivščini. No, za piko na i je bil pristanek v mehko lepljivo blato, ki je nato fino cmokalo do naslednjega zoženja, kjer smo v blato poleg škornjev potopili tudi naše jamarske obleke, z našimi telesi vred. “Puzeci stav.”
Ampak, tu je že zadišalo po svetlobi in ko smo prišli spet na pot, ki smo jo že prehodili, se nam je nasmeh izrisal na blatnih obrazih. Spet ponižno v klanec in prvi pomežik soncu. Bili smo zunaj. Vsi. Živi, zdravi, veseli, zadovoljni, malo zmatrani in predvsem – usrani.
Kot pravim. Hitro se je odvrtelo. Šolarčki smo preživeli, učiteljice so nas pohvalile, likof smo naredili pri Krištofu in se polni vtisov odpravili nazaj v predvidljivo soboto. Do naslednje.
