Jamarska šola 2022 – Rakov Škocjan

V nedeljo 10. aprila je bila na vrsti že druga stena. Znanje iz prejšnjega tedna je bilo potrebno nadgraditi tako s tehnikami, kot tudi z višino. Muskelfiber od prejšnjega tedna je minil, tako da smo bili pripravljeni na nove izzive (vsaj dokler se ni bilo potrebno spustiti z vrha stene navzdol). Zbrali smo se pri Velikem naravnem mostu v Rakovem Škocjanu in se odpravili do bližnje stene.

Vzdušje je bilo precej zimsko, saj je bila od nočnega sneženja tla prekrival dober centimeter snega. Kljub temu smo tokrat preskočili ogrevanje v jami (v sosednji Tkalci jami je bilo toliko vode, da se kaj dosti ne bi ogreli) in se odpravili direktno v steno. Inštruktorji so opremili približno 6-7 (morda tudi 😎 smeri in tečajniki smo začeli s ponavljanjem že osvojenih veščin. Glede na zimske temperature se je bilo prav prijetno povzpeti po vrvi do vrha. Nekoliko se je sicer zapletlo pri spustu z najvišjega in skoraj z ravnilom odrezanega navpičnega vrha stene. Nekako nisem našel prave tehnike, da bi se stoje na vrhu stene elegantno vsedel na pas. Po kakšni minuti prestopanja je moje mencanje prekinila vrv, ki se je pod mojo težo raztegnila dovolj, da sem se zvrnil kakšen meter nižje in pristal v steni. Upam, da je od spodaj izgledalo načrtovano. Od tam naprej je šlo lažje. Pri ponovljenih poskusih je šlo sicer nekoliko hitreje, vendar je bil ponavadi ključen korak čez rob še vedno bolj zdrs škornja, kot kakšen res premišljen manever.

Počasi se je prikazalo tudi sonce in zimskega vzdušja je bilo konec. Sneg je skopnel in v steni je postalo na trenutke že kar vroče, na vratu in ušesih so se pokazali celo bledi rdeči odtenki, česar od jamarskega tečaja res nisem pričakoval. Inštruktorji so nam pripravili nove izzive – prehod preko vozla, prečke, sidrišča z dvojno osmico, mi pa smo trenirali naprej. Če smo potrebovali počitek, smo vmes še malo trenirali vozle.

Za konec smo imeli po celem dnevu plezanja še iskalno akcijo mobitela, ki je bil nazadnje viden pred vstopom v steno. Po kake pol ure iskanja pod steno in občasnimi vzkliki “jaz ga slišim”, ki lokacijsko med sabo niso imeli nobenega smisla, je lastnici uspelo sprožiti precej bolj glasno funkcijo “find my phone” in hitro smo ugotovili, zakaj ga prej nikakor nismo našli – zvok je namreč prihajal iz stene. Po ponovni postavitvi vrvi ga je Hans z nekaj matranja uspešno izbezal iz globoke in ozke špranje, v katero je po sami sreči padel iz žepa. Pri vsej tej zgodbi sploh ni pomembno, komu je mobitel padel iz žepa. Važno je, da je bil konec srečen in da se je Hajna naučila, da Instagram lahko počaka.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *