Po nekaj mesečnem premoru naju je spet prijelo kaj raziskovati. Vleklo naju je na Matarsko podolje, kjer sva imela kar nekaj starih grehov in vprašanj za rešit. Odločila sva se probat odkopati 2 vhoda, ki sva jih našla ene 3 leta nazaj. Še nikoli nisva sama probala kaj odkopat. Tudi opreme nisva imela dovolj, ampak dan je bil zelo produktiven in uspešen.
Odprla sva 2 jami oz. brezni, ki sta si totalno različni, čeprav sta le 35m narazen. Prvo je prostorno in lepo zasigano vsaj 20m globoko brezno. Ko kamen doseže dno krasno doni. Drugo je ožje in plitvejše, stene so razjedane in pokrite z vlažno zemljo. Govorim, kot da sva bila notri, ampak nisva bila. Sva dovolj odprla, da bi lahko šla, ampak pri obeh vhodih naju je strašila nestabilna večdesetkilska skala, ki je nikakor nisva mogla stabilizirat oz. premaknit na varno. Tam bova rabila pomoč.
Ker je ostalo dovolj časa, sva se potem odpeljala do Žuboreče jame na Poljancah. To je jamica v kateri teče potoček. Ob močnejšem dežju jo voda tako poplavlja, da se razliva preko roba vhodnega brezna in teče voda nekaj deset metrov po gozdu do sosedne vrtače. V jami je bil vprašaj pri pritočni ožini. Anja je bila trdno odločena in je brez caganja odkopala mokro mivko in si naredila prehod v nadaljevanje ter se uspešno plazila naprej po vodi in mivki. Jama je dejansko šla naprej, ampak ne daleč. Odprla se je lepa kamrica, kjer je lahko stala. Voda je pa tekla iz 20cm špranje naprej po sigovem slapu in izginila v drugo neprehodno špranjo. Vprašaj je rešen.
Ostala je še zadnja stvar za ta dan. Najt za pest veliko luknjico, ki smo jo našli 3 ali 4 leta nazaj v bližini in v kateri sem celo videl kapnike. No tudi to sva hitro našla in malce odkopala. Spet neko ozko brezno ob robu udornice, ki ga bova naslednjič odprla 🙂
Sledil je dolg počitek ob petju ptic. Matarc je res najboljši…
Raziskova sva Anja Kos – Malanja in Janez Stražišar – Ferrari.