Na sončno aprilsko soboto smo se udeleženci Jamarske Šole skupaj z ekipo inštruktorjev odpravili na akcijo v Jamo pod Gavgami, le nekaj kilometrov od Divače. Naša geografska ekipa se je iz Ljubljane odpravila malo prej, da smo lahko pred jamo še v miru popili kavo in pojedli sendviče, počasi pa se je pri gostilni Risnik zbrala tudi ostala družba. Gremo v akcijo! Po nekaj malega hoje skozi gozd najdemo našo jamo, vhod v katero je v obliki 35-metrskega brezna. Ne po naključju, saj smo tokrat prvič vadili spuščanje in plezanje po vrvi v dejanski jami in ne na steni na površju.
Inštruktorji so hitro pričeli z opremljanjem smeri, ostali pa smo imeli čas debatirati ob opazovanju opremljevalcev pri delu. Železje in vrvi so bili kaj kmalu na svojih mestih, tako da smo se lahko začeli spuščati, kar je pa je prav tako trajalo nekaj časa, saj je bila naša ekipa precej številčna. Prvi jamarji na dnu so takoj začeli raziskovati jamo, ki se že takoj na dnu brezna razdeli na dva kraka, enega nekoliko bolj vodoravnega ter drugega, ki se polagoma spusti še nekaj 10 metrov navzdol. Naša skupinica je odšla raziskovat enega izmed krakov, kjer smo opazovali najrazličnejše oblike kapnikov, zavese, ponvice ter ostale jamske oblike. Na navdušenje tistih bolj biološko usmerjenih članov ekipe smo našli tudi raznorazne kosti večjih gozdnih živali, s Kajo, Domnom, Matejem in Hanjo pa smo pozirali še za nekaj fotošutingov (glej album).
Največja preizkušnja pa je za večino izmed nas še sledila. Vzpon nazaj na površje po breznu je dodobra preizkusil našo (če smo realni ne najboljšo) fizično pripravljenost. Zopet je trajalo nekaj časa, a smo naposled vsi le prilezli na površje. Izmučeni, a zadovoljni z uspešno opravljeno akcijo. K sreči je nekatere izmed nas pri močeh obdržala vrečka sušenega ananasa in papaje. Govori se, da bo ta od zdaj postala tudi obvezna oprema vsake jamarske ekspedicije. Dan smo zaključili z večerjo ob pivu pri Risniku ter se počasi odpravili domov.