Povzetek raziskav v Ledeni jami pri planini Viševnik za leto 2019

Glede aktivnosti v Ledenki v letu 2019 bi lahko mirno zatrdili, da raziskave nadaljujejo trend iz leta 2018. Še vedno uspemo v celem letu zbrati pogum za nekaj akcij in še vedno se nadaljuje trend upadanja zastopanosti predstavnikov JKŽ na teh akcijah. V letu 2019 so tako stekle štiri akcije v katerih smo se osredotočili na raziskovanje rovov v severnem nadaljevanju preloma, ki določa lep del spodnjega dela jame, nad dvorano Šnopčkar, urejanju obvoza proti Dvorani socialnega dialoga skozi Zlobo in Tretji pokojninski steber in vzdrževanju sistema spremljanja temperatur v vhodnih delih jame. Pa tudi fotodokumentiranju gibanja stanja ali bolje izginjanja ledu.

Prva akcija se je bolj ali manj po spletu okoliščin v snežno dokaj ugodnih razmerah zgodila že 3. januarja. V tistem času me je namreč obiskal brazilski prijatelj Bernardo. Bernardo ima ženo Italijanko. Za novoletne praznike običajno obiščeta ženino družino. Tokrat pa sta se odločila še za krajši obisk Slovenije. Dotlej je Bernardo edini sneg srečal na smučanju v Čilu. Vendar se smučanje od življenja v zimskem visokogorju precej razlikuje. Zato je bil nad načrti obiska globokih jam Kanina navdušen. Vikend je obetal mrzlo in vetrovno vreme. A žal za kaninsko žičnico prevetrovno. Smeli načrti obiska Brezna Petra Skalarja so tako skupaj z burjo končali nekje na Furlanski nižini. Kljub pozivom na vse strani je edini, ki nama je v tistem času namenil nekaj simpatije, bil zvezda stalnica Robert Rehar. Predlagal je obisk Ledenke in tako se je tudi zgodilo.

Ponoči sva se iz soške doline prežarčila v Bohinj in jutro pričakala v horizontali pri dežurnem hotelirju PACu. Z Reharjevim kombijem je šlo do Blata naprej pa peš. Po začetni negotovosti glede količin potrebne obleke in nevarnosti pomrznjenega terena se je Bernardo hitro unesel in v sprehodu užival kot kak otrok.

Široki Bernardov nasmeh na planini Viševnik.

Načrt je bil deloma nadaljevanje dela pri urejanju prehodov med Tretjim pokojninskim stebrom in Socialnim dialogom deloma pa raziskovanje rovov nad Šnopčkarjem, ki so obetali. Tedaj pa se je zgodilo… V meandru med Friedlovo spominsko sobo in BB pajsažami je bil Bernardo tik za menoj. Bil sem že skoraj pri prvi razširitvi, ko sem za sabo zaslišal neko javkanje. Skozi razpoko sem uzrl Bernarda, ki je v vis držal levo roko in cvilil kot maček, ki mu nekdo puli rep. Rehar je bil pri njem že pred mano in doumel, da si je Bernardo izpahnil desno ramo. V dani situaciji smo imeli dve možnosti. Klicati pomoč ali se samoreševati. Z v zrak naperjeno roko Bernardo nama o tem, da ima vezi sklepov prirojeno nekoliko bolj mlahave, in da se mu izpahi dogajajo. Na rami, ki si jo je izpahnil tokrat, že štirikrat na drugi rami pa preko dvajsetkrat. Kljub pazljivosti, in zadnjemu izpahu kar 4 leta tega, nam v tistem trenutku tolažba ni pomagala. In tudi roka, ki jo je še vedno stegoval nekam navzgor, predse in vstran nam pri tem ni bila v pomoč. Zato naju je z Robertom usmerjal pri manevru reponiranja. “Ti Roberto me boš vlekel okrog pasu nazaj. Ti Miha mi boš roko vlekel naprej in jo vrtel rahlo navzven. Jaz si bom podprl ramo s transportko in sam postavil kost na mesto.” KLIK! je v roki škrtnilo ob presenetljivo majhni sili in končno jo je lahko spustil ob telo. Razbolela roka ni bila primerna za nadaljevanje poti v globino. Kljub temu naju je Bernardo v duhu rekla carpe diem spodbudil, da se posvetiva prvemu delu nalog v jami, saj je bilo mesto širjenja in preurejanja smeri le kakih 100 m stran. Breznu Zloba smo namenili novo vrv in varnejše sidranje. Prehodu med Tretjim pokojninskim stebrom in Dvorano socialnega dialoga pa nekaj energetskih vložkov z vmesnim odstranjevanjem gradiva. Med najinim delom si je Brazilec v ledeni jami krajšal čas z blaženjem otekline in prigrizki. Mraz se mu po zatrjevanju ni zalezel v kosti, kar je po svoje škoda, ker bi bila v tem primeru morda oteklina še nekoliko manjša. S to intervencijo je bil Socialni konsenz še nekoliko bližje realizaciji.

Rehar v elementu.

Ker sem si za akcijo vzel dopust in je Bernardo lovil let nazaj v Rim, od koder izvira žena, sva kljub pozni uri s postankom na nočnem Nobel bureku odbrzela v Videm, kamor sva prispela v jutranjih urah. Poslovila sva se z obljubo, da bo naslednja brez anekdotičnih dogodkov. Imel sem še ravno toliko časa, da sem se doma okopal in svež od neprespane noči ob osmih zakorakal v službo.

Bernardo v čarobni krogli napoveduje vrnitev.

Nastopila je zima in jamo smo prepustili zimskemu spanju. Vendar ne predolgo, saj so nas temperaturni gumbki poslednjimi biti prostega spomina že nestrpno pričakovali. Vendar se drugače kot, da jih pustimo še nekoliko dlje čakati, na JKŽju preprosto ne more zgoditi.

Zato se je v kombinatoriki prostega časa, ugodnega vremena in razpoloženih kompanjonov našel šele 6. julij kot primeren datum za naslednji naskok. Gumbki so bili začetek julija že siti vsega in nam že kakih 14 dni prej dali odpoved. Kljub vsemu sva jih tokrat z Matjažem Božičem iz JD Simon Robič kot prijazna gospodarja na mrzlem delovnem mestu zamenjala s svežimi močmi.

Žarek sonca je za led bolj jalovo upanje.

Načrt je bil enak kakor med zimsko akcijo z Brazilcem. Z Božičem se nisva obotavljala. Pognala sva se do Socialnega konsenza in ga pilila dokler nama skoraj zmagovitima ni zmanjkalo argumentov.

Glavni del najinega enodnevnega načrta pa je bil vendarle globoko spodaj nad Šnopčkarjem. Rov, ki sva ga še v letu 2018 dosegla z Reharjem, se nad kaminom bolj ali manj vodoravno nadaljuje vzdolž istega preloma, ki določa jamo od Špegla dalje. Izvorno sicer prostorni rov je na številnih mestih ali pa kar neprestano zarušen in na debelo naložen s podornim gruščem in bloki. Višina na mestih presega tudi 25 m. Zaradi zarušenosti pa so nekateri preduhi tudi ozki in vselej neprijetno ostri. Na mestu, kjer sva se z Reharjem obrnila, v rov s strani priteka vsaj 25 m visok kamin, ki po videzu sodeč nima kaj dosti zveze z rovom samim. Sprva sva se spustila do dna kamina in na drugi strani v prelomu iskala nadaljevanje. Ker to početje ni obrodilo sadov, sva se vrnila nekoliko nazaj do visoke dvorane, kjer se je nad podorno ropotijo kazal morebiten prehod, vendar ni bil lahko dosegljiv. Matjaž je z ostrim očesom med bloki našel prav enostavno varianto, ki naju je v višini popeljala mimo omenjenega kamina do naslednje stopnje. Tu sva začutila pomembno spremembo v jami. Prepih, ki nama je ves čas pihal v obraz, se je na tem mestu obrnil in nama začel kriviti uhlje na oči. Žal nama je že pri naslednji, sicer kratki stopnji zmanjkalo elektrike v vrtalniku. Zato sem se z napol uvrtanega svedrovca in ob dodatnem varovanju spustil do vznožja stopnje ter se razgledal po pokrajini, ki se je razprostirala onkraj. Prepih je bil v teh koncih vse močnejši in skladno s tem razburjenje. Moje napredovanje je prekinila nova stopnja za katero sta se slutili kar dve nadaljevanji: spodnje in zgornje.

Matjaž med opremljanjem zadnje stopnje.

Z izvrstnim obetom sva akcijo ponovno, kot se za enodnevnice spodobi, zaključila v nespodobnih urah vsak na svojem koncu. Jaz pri družini v Tolminu on pa v Ljubljani.

Kljub odprti jami, pa je moralo ponovno preteči dva meseca preden sva se tokrat s Klemenom Mihaličem iz JK Novo mesto odpravila preverit razpoloženost jame za nadaljevanje zgodbe. Tudi tokrat sva se pomudila najprej v Zlobi, kjer sva odbila nek škodoželjen rogelj nato pa še pod težo sveže pretehtanih argumentov dokončno sklenila Socialni konsenz, ki je odprl neslutene možnosti novim rodovom raziskovanja željnih JKŽjevcev. Transfer znanja in izkušenj bo po teh uvidih kot avtocesta na blesteči zapad.

Komfort pri Martini in Jaši.

Tokrat je bila akcija načrtovana preko celega vikenda. Že v petek sva izkoristila Martinino in Jaševo gostoljubje v Ukancu. Sobotno nočitev pa sva prijavila, kar v kampu Petnina.

Žalostni pogled na nekoč ledeno ploščad Vhodne dvorane.

Nočitev si je bilo treba najprej zaslužiti. Zato sva odjadrala do konca delov, ki sem jih v pretekli akciji pregledoval sam. Onkraj stopnje je že spodnji prehod dobro obetal, saj mi je prepih plešo izpod čelade zaganjal v oči kot poblaznel. Na drugi strani prehoda se je z leve strani odprlo 7 ali 8 m globoko brezence, ki ga je bilo po polici mogoče obiti in preiti v splet prostorov, kjer se je prepih izgubljal. Iz tega spleta je rov vodil tudi nazaj do zgornjega prehoda, ki sem ga uzrl na pretekli akciji. Po nekajurnem iskanju in pregledovanju vseh mogočih špranj, sva zaključila, da prepih ponika v podorno skalovje zadnje dvoranice. Drugače ni moglo biti, saj je očitno vodil prav tja. Omenjena dvoranica žal celo s krtove perspektive izgleda precej brezupno. Žal fotografije tega prostora nimam, vendar si ni težko predstavljati nagrmadenih blokov velikosti od 1/4 do 1 kubika in nerazčlenjenega stropa, ki se na koncu dvorane potaplja v to močvirje. Poklapana sva se počasi vračala proti bivaku in oprezala za možnimi alternativami ali obvodi, vendar v bližini očitnih ni bilo.

Zadnja stopnja pred trenutnim koncem tega dela jame. Klemen je v veznem rovu proti brezencu in končni kamri.

Zato sva se naslednje jutro vrnila ter celoten rov izmerila in nekaj interesantnejših motivov tudi posnela. Neglede na štart od bivaka takoj po kosilu, je Ledenka ponovno upravičila sloves oddaljene jame. Zato sva do Ljubljane skupaj, od tam dalje pa vsak po svoje ciljala prostor med obema skrajnima črtama avtoceste.

Lepe prelomne ploskve v novoodkritih rovih.

Zadnja akcija se je zgodila 27. decembra prav pred koncem leta. Brez te akcije bi lahko zatrdil, da sem bil edini predstavnik JKŽja na akcijah v Ledenko leta 2019 jaz. Akcija ni imela prav ambicioznih načrtov. Pred morebitnim obsežnejšim sneženjem smo želeli zamenjati temperaturne gumbke, ki nam zvesto služijo že toliko let.

Na lepo zimsko jutro sva z Ines lahkotno opremljena v Bohinjski Bistrici izstopila iz vlaka in presedla v PACovega Landiča, ki nas je zvesto popeljal po proti koncu vse bolj razritem kolovozu do nekdanjega parkirišča nad planino Vogar. Lokacija je po novem zamenjala funkcijo. Domačini so očitno v spregi s TNPjem odkrili, da precej bolje služi gozdni eksploataciji kot turizmu. Zato je tam preko zime skladiščenih nekaj strašil iz filma Vstaja klonov. Vsakomur brez dovolj visokega terenca odsvetujem uporabo tega parkirišča. Snega je bilo ravno dovolj za lahkotno spodrsavanje po skritih kamnih in vejah, vendar se hrabri vod v sestavu PAC, Stržinka in midva z Ines ni predal. Mimo prazne in pomrznjene planine Viševnik smo oddrsali do vhoda v jamo, se v hladnem nekoliko vetrovnem vremenu pripravili in na hitro opravili potrebno.

Konec talilne sezone je ledu v jami vselej najmanj in grušča je preko ledu običajno veliko. Glede na pretekle obiske so največje razlike v primanjkljaju na prehodu iz Dvorane prstanov proti ledni klančini, ki iz Vhodne dvorane vodi naprej v jamo. Led se je na tem prehodu stalil do te mere, da so iz vhodne dvorane pravzaprav vidne že plasti Dvorane prstanov. Pričakovati je, da se bo Dvorana prstanov v prihodnji talilni sezoni zlila po pobočju navzdol v Vhodno dvorano. Poleg konstantnega umikanja čela ledenička pa je druga večja sprememba žleb, ki se je urezal v led v njegovem severnem delu. S stropa tam doteka nek pritok, ki je v dveh letih pretalil 3 metre debeline ledu do njegove gruščnate podlage.

Novi žleb v ledu.

Po koncu opravkov v Ledenki je bilo še časa. Zato smo stopili še do Strmice preveriti stanje ledu. V njej sva bila s Pacom na zadnje leta 2008, ko je konec jame zapiral led. Upali smo, da bi se v tem talilno intenzivnem desetletju v jami kaj zgodilo. Res se je zgodilo, vendar že na vhodu. Grušč žlebnega melišča se je posul v jamo tako, da zeva ob njenem vhodu usad dolžine vsaj petih metrov in globine dveh metrov. Kljub temu je prehod v jamo še odprt. Ker je ozek, se v civilu vanjo nismo tlačili in bo s ponovnim obiskom počakala na prihodnjo pomlad.

Pod steno pred vhodom v Strmco.

Nazaj grede je bila planina živa. Jele in kompanija pivcev se je naselila v koči in kljub še kar nekaj dnem do silvestrovega že brez zadržkov veseljačila. Z Ines sva lovila zadnji vlak z Tolmin. Zato smo iz vljudnosti spili šilce in opotekajoče se preko poledenelega pobočja dosegli Zgornji Viševnik ter končno še gozdarsko razdejanje v okolici parkirišča.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *