Iz Šnopčkarja do Slive

Konec avgusta ali začetek septembra, ko se nas večina slovenskih povprečnežev že vrne z dopusta in se resnejši jamarji že podajo v z gorskih taborov v dolino, je običajno ustrezen čas za obisk Ledenke. Takrat je namreč verjetnost za pridobivanje sotrpinov velika in poletno vreme še vztraja. Žal je poletno vreme letos bilo karseda muhasto in v takem slogu je vztrajalo tudi v vikend 28. in 29. avgusta, ko se je tudi zame odprla časovna reža v katero sem lahko vtaknil akcijo. Že pred poletjem sva se z Benkom mlajšim dogovarjala za skupni obisk jame. Čas pa hitro teče tudi za študente, a je bil konec avgusta končno primeren tudi zanj. Na moje veliko veselje je na tokratno akcijo priglasil svojo prisotnost še Peter Gedei, ki vselej poskrbi, da akcije ne odkorakajo v zgodovinsko pozabo.

Gasilka tokratne ekipe pred Bregarjevim zavetiščem.

Jama je sedaj že tako dolga in tako daleč, da akcije praviloma načrtujemo preko celega vikenda. V petek na nek način dostopimo čim bližje jami, sobota je rezervirana za glavno akcijo in nedelja za kakšno drobnarijo in povratek. Pristop in povratek se žal kažeta kot glavna ponora precej omejenega časa. Od bivaka v jami do doma tako Koprčan porabi osupljivih 12 ur.

Konec avgusta cesto na Vogar žal še vedno zaračunavajo. S težko jamarsko opremo in nepredvidljivimi ter neobičajnimi časovnicami je malo upanja, da bi nam avtobus, ki pelje do planine Blato, lahko kakor koli pomagal. Zato smo požrli slino in izvlekli listek iz avtomata pri zapornici nad Staro Fužino. Zadnji del ceste do parkirišča pod Pršvicem in prvi del poti se vse bolj spreminja v obsežen golosek prepreden z gozdarskimi vlakami. Zato je bila vožnja z mojim ubogim ceste vajenim starčkom še toliko bolj previdna. Že v trdi temi smo si oprtali nahrbtnike in skozi pršenje obrobja sicer močnejše nevihte okrog 23:00 prispeli do Bregarjevega zavetišča, kjer smo prenočili.

Naslednji dan smo lahko občudovali povsem spremenjeno krajino. Nekoč bogato z gozdom tokrat spominja na ostanek neke bitke.

Upanje na jasno jutro je zbledelo takoj, ko smo iz Bregarjeve depandanse pomolili nosove v deževno in hladno jutro. Tudi zaradi tega posebne volje po premiku v jamo nekaj časa nismo kazali. Šele okrog 9-ih smo, da bi dokazali jamarsko trdoživost, po moško vstali in se skozi mokro travo a suho ozračje končno odpravili delu naproti.

Trend izginjanja ledu v jami se od zadnjega pomladanskega obiska ni obrnil. Letošnja pomlad je sicer bogato okrasila Vhodno dvorano s sezonskim ledom, ki pa je do konca avgusta večinoma že izginil. Starejši led neminovno izginja. Na prepihu bolj izpostavljenih legah hitreje, v zatišnih kotih pa počasneje.

Povsem odstrte noge viševniške čarovnice

Peter še ni obiskal rovov ki se skrivajo za BB pajsažami. Odkar sva z Robertom Reharjem pajsaže sklestila, da si ne zaslužijo več svojega imena, tod poteka glavna pot v globino. Pomudili smo se z nekaj foto pritiski brezna Zloba in Tretjega pokojninskega stebra v katerem je kapniškega okrasja toliko kot ga ne premore ves preostanek fužinskih planin.

Sproščeno gibanje v BB pajsažah

Naslednji postanek je bil v Mlečnem meandru, kjer smo nerodni prehod do zračne prečnice želeli oklestiti na ljudsko širino. Žal se je na mestu izkazalo da, pakiranje zadnjo sekundo ni koristno, saj sem pozabil enega izmed ključnih delov opreme. Na razpolago nam je ostala le zvesta kilogramska macolica, ki pa v ozkem meandru še nikoli ni segla do želenega zamaha. Še dobro, da so jo poganjale z mladostno krvjo napete Edijeve mišice. Z izkupičkom smo bili posledično kar zadovoljni. Poleg tega se je na povratku obetala še okrepitev v obliki špice.

Edijev natančno usmerjen udarec

V ležernem ritmu smo nadaljevali proti bivaku do zadnjega 15-metrskega poševnega brezna, kjer sva se z Edijem odločila počakati Petra, ki je nekoliko zaostal. Spustil sem se pod stopnjo on pa je čakal zgoraj, in ko ga je zaslišal, je pričel z vpenjanjem za spust. Slišal sem, da je v brezno odvalil nekaj kamenja, a nisem bil preveč zaskrbljen, saj sem stal precej vstran. Pa še razpoka, ki se odpira na pol višine brezna ponavadi pogoltne vse, kar pada navzdol. Sekundo kasneje me je nekaj zazibalo, da sem skoraj padel in začutil sem ostro bolečino na levi strani nosu. “Au! Jebemti, kamen me je zadel! Pridi dol, da pogledaš kaj je”. Benko je bil takoj pri meni. Medtem sem tudi sam ugotovil, da je poškodba prisotna, saj mi je iz nosnice kapljalo kakor iz starinske pipe. Edi se me je ogledal, našel prvo pomoč, mi podal toaletni papir in našel nekaj sanintetnega lepilnega traku. Toaletni je šel v nos, lepilni trak pa nanj. Po 10 minutah z glavo nagnjeno nazaj se je krvavitev toliko ustavila, da smo lahko nadaljevali do 2 minuti oddaljenega bivaka.

Uspešno nudenje prve pomoči. Pacient zadovoljen, reševalec še bolj.

Presoja stanja je nekako nagnila kazalko na akcijo. Med pregledom bivak opreme pa nas je z grozo doseglo spoznanje, da se pakiranje zadnjo minuto prav zares ne izplača, saj sem doma pozabil tudi gorilnik. Med gomilami hrane, ki je bila skladiščena v bivaku, smo bili primorani žuliti suho in mrzlo s seboj prineseno hrano ter piti neogreto Ledenko z dodatkom Isostarja. Razlogov za posedanje je tako zelo kmalu zmanjkalo.

Cilj tokratne akcije je bil natančneje pregledati, izmeriti in poslikati rov, do katerega sem na zadnji akciji junija splezal z Matjažem Božičem. Rov se nahaja v drugem kaminu nad Šnopčkarjem in se verjetno spaja s Kravjim balom do katerega se pride skozi prvi kamin. Če je Kravji bal prava podrtija, za ta rov ni prav jasno kako, da se še ni povsem zarušil. V Strašno brezno, ki se odpira nekaj deset metrov vstran od dostopnega kamina preprosto nismo upali. Smo pa skozi izmero odkrivali nove in nove razsežnosti tega rova ter ga čisto zares povezali s Kravjim balom. Na drugi strani nas je čakalo še tretje neraziskano, razsežno in nevarno brezno. V tega smo se po premisleku vendarle spustili, saj so se naprej nakazovali, kar impozantni prostori. Jama se spodaj cepi na več strani. Navzdol kmalu pridemo do meandra z aktivnim vodotokom, ki pada v široko brezno. Na podlagi načrta smo kasneje ugotovili, da gre najverjetneje za vodo, ki pada v Šnopčkarja. Rova navzgor nismo raziskali, saj je ura že preskočila polnoč in tudi fizična in duševna utrujenost zahtevnega premikanja skozi podrte rove nas je vse bolj načenjala. Zaželeli smo si topline spalk.

Kaotično stanje na vrhu kamina

Zato smo jo odkurili do bivaka, pojedli, kar je vsakdo pač imel v transportki, si postavili še drugi šotor in navili uro za 8:30. Drugo jutro smo pojedli še zadnje drobtine iz blatnih vrečk ter okrepljeni s špico odrinili proti Mlečnemu meandru, kjer smo se v zmernem nabijaškem ritmu ogrevali še tričetrt ure. Blok je popustil. Prihodnjič ga bo treba s škripčevjem odmakniti, da ne bo v napoto.

Iz jame smo prišli ponovno v ploho, ki pa na srečo ni trajala predolgo. Pomudili smo se na planini Viševnik na čaju ter ob podarjeni večerji poročali Pacu o odkritjih in peripetijah. Hvala Pac! Domov sem ponovno prišel prepozno. Ampak tako z Ledenko preprosto je.

Konec jamarske akcije je takrat, ko narediš gasilko pri podrtem hlodu.

Za finale pa še nekaj posnetkov s tokratne akcije:

Leave a Reply

Your email address will not be published.