Jamarska šola 2019 – Tabor in izpit na Matarskem podolju

18. in 19. maja 2019 smo imeli na Matarskem podolju zaključek letošnje jamarske šole. Šestim tečajnicam prvi dan (dežja temu primerno) so se v nedeljo pridružili še 4 kandidati/ke. Inštruktorjema Boletu in Mojci sta pomagala vaditelja Jaka-JJ in Petra.

Na zbirnem mestu se je ekipa točnih podala do Gregorečeve jame oz. pečine (11m globine, 76m dolžine), med potjo smo iskali in našli primerno lokacijo za tabor. Po povratku do zbirnega mesta smo, tokrat že s celotno ekipo, znosili vse potrebno do izbrane jase in vzpostavili bivalne razmere.

Petrina nepremočljiva ponjava se je izkazala za najbolj družabno mesto tabora, oba dneva nas je namreč kar radodarno spremljal dež. In če je bilo dežja v izobilju, pa je bilo naše dobre volje vsaj dvakrat toliko!

Pri avtih smo se opremili in po Boletovih kratkih a natančnih napotkih ter z njegovim zemljevidom in kompasom v rokah poskusili najti jamo Mt 11 (70m globine in 350m dolžine, več etaž). Nam je uspelo. Nekako.

JJ je strokovno napeljal varovalno vrv čez začetno stopnjo oz. rov ter bdel nad našimi gibi skozi blatno in mestoma nepregledno ožino s “klamfami”. Ogledali smo si lep stranski rov, prešteli speče netopirje in se v temi in tišini poklonili jami. Sledil je spust do stopnje (brezna), ki jo je JJ pod budnim Boletovim očesom suvereno opremil. Medtem smo se tečajnice lahko v miru nagledale lepot tamkajšnje dvorane. Povratek je bil prav tako prijeten: zaradi stopnje in vhodnega rova je bilo med čakanjem dovolj časa za ogledovanje s fotkanjem, iskanje malega jamskega življa, ne pa dovolj, da bi nas zazeblo.

Premik do Gregorečeve jame je bil uspešen, morda ne po najkrajši poti, vendar do cilja. Tam smo se preizkusile v varovanju in plezanju po lojtrici. Sledile smo skrbnim navodilom inštruktorjev in uspešno preizkusile čare te plezalne tehnike – čarobno je bilo predvsem na previsu. Med čakanjem na vrsto smo se seznanile z osnovami merjenja jam ter odčitale nekaj vrednosti na kotomeru, kompasu in laserskemu merilcu razdalje. Po orientacijsko precej zanimivem povratku do tabora nas je tam že pričakalo zakurjeno ognjišče, kmalu za tem pa še prva in vse naslednje runde hrane z žara. Vse pohvale Petri in JJju, da jima je vse to uspelo kljub dežju. Noč nas je ob klepetu, zbijanju šal in ‘našem’ pivu počasi vzela. Do jutra nam je družbo delal zvok dežnih kapelj po šotorih in nespeča kukavica, mimohod je imel tudi srnjak.

Zjutraj smo pod Petrino ponjavo pozajtrkovali. Inštruktorja sta očarala s pestrim naborom šalc in kozarcev za čaj, kelihov in kozarcev za pivo, vino in ostale kapljevine-hlapljevine. V premorih brez dežja smo, kaj čmo, počasi pospravili tabor.

V razširjeni zasedbi – 4 tečajniki so se nam pridružili šele v nedeljo – je sledilo ponovno iskanje Gregorečeve jame. Glede na naše skromne izkušnje z orientacijo, lahko zaključimo, da je bilo iskanje uspešno – ponovno smo nekako našli jamo, seveda po novi in drugačni poti. Tam so inštruktorja in vaditelja postavili povsem novo smer za društveni izpit. Kakšna čast! Ob prvih zvokih vrtalnika se je jamo odločila zapustiti tudi sova – kakšna nevljudnost od nedeljah zganjati hrup v njenem zavetišču. Se ji opravičujemo, v zavetje njene pečine nas je pregnal dež. Po opremljeni smeri je sledil Boletov prikaz krajše in bolj tehnične smeri: spust s sidrišči, prečko (v ta prijazno smer) in čez vozel ter dvig čez vozel in sidrišče. Korajžno smo mu sledili tečajniki. Mojci in Petri smo pokazali naše znanje vozlov, Mojca nam je s prav posebnim veseljem pokazala male trike in na že znanih vozlih, dodatno je osmislila njihovo uporabo in pomen pravilnega zategovanja. Preizkusili smo se tudi v merjenju in skiciranju jame – zamudna stvar.

Petra in JJ sta ponovno poskrbela za naše udobje, ob vhodu sta zakurila ogenj, ki nas je čakajoče dodobra pogrel, celo posušil kakšen premočen kos oblačila. Okusili smo lahko pečeno klobaso in slastno pečeno banano! dim se je med piknikom seveda zavlekel v jamo in v naša oblačila. Tako je tudi doma pred pranjem opreme stanovanje prijetno dišalo.

Verjamemo, da smo tečajniki Lea, Barbara, Tanja, Nina, Ivana, Irena ter Janez, Ana, Alja in Domen pokazali dovolj znanja, da nas boste po stažu starejši člani lahko in radi vzeli s seboj na naslednje klubske akcije! Komaj čakamo!

Tečajnica Irena

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *