Druga jama v programu letošnje jamarske šole je bila prva takšna, v katero se ne moreš sprehodit peš. V nekoliko manjši zasedbi kot prvič (kljub temu je ekipa Merkur pridobila dva nova člana) je bil v sveže zasneženi okolici Zaplane prvi izziv najti vhod v jamo, drugi pa spust skozenj, pri čemer si posebno pohvalo zaslužita Jaša in Hans, ki sta nas v ostrem mrazu pogumno varovala pri plezanju po lestvi.
Prvo tlačenje dneva je bilo po meandrih, drugo skozi ožino. Najprej se naredi širokega, da lahko zlezeš gor, potem se naredi ozkega, da lahko zlezeš skozi. Na bok, ena roka naprej, druga nazaj in gremo, centimeter po centimeter. Naprej pa še malo kobacanja do verjetno najzabavnejšega dela jame, blatne drsalnice, kjer je nagnjen rov sicer širok, zaradi majhne višine pa moraš ves čas paziti, da se s čelado ne zatakneš med tla in strop. Nekateri zelo navdušeni naredijo še en krog po toboganu, ostali pa z malico v ustih z zanimanjem poslušamo Nebijeve jamarske zgode in nezgode.
Povratek je veliko hitrejši, hkrati pa se ves čas oziramo nazaj, ker iz druge smeri jama zgleda čisto drugače. Tudi tista prva ožina je v drugo smer veliko lažje prehodna. Ustavimo se v zadnji razširitvi rova pred izhodom, še “na toplem”, od koder se eden po eden spet vzpnemo na dnevno svetlobo.
Za zaključek pa ponovno – zasluženo pivo, ki spodbuja k spoznavanju sotečajnikov in ostalih jamarjev tudi izven jamskega okolja.