Jamarska šola 2018 – Vranja Jama

Končno je konec tedna, gremo v jame! Zjutraj smo se dobili na Dolgem mostu, ker pa mejle gledam bolj poredko, sem poleg še peščice tečajnikov prišel pol ure prekmalu. Ko smo bili čez nekaj časa zbrani vsi, smo krenili proti Vrhniki, kjer smo pobrali še Jašo ter nekaj opreme. Pivo, ki je glavni del opreme vsakega dobrega jamarja, smo seveda pozabili. V glavnem, ko smo enkrat vse natovorili, smo se napotili k Vranji jami. Ker pa je bila očitno sreča na naši strani, je bilo seveda toliko snega, da se ni dalo niti pripeljati blizu jame niti parkirati. Že prvi avto smo neuspešno poskušali parkirati v snegu. Nato smo poskusili z verigami. Zopet neuspešno. S skupnimi močmi smo ga še nekako porinili na primerno mesto v snegu. Ko smo obupali in ostale avte parkirali kar na stranski poti ter se začeli preoblačiti v bolj ali manj umazane kombinezone iz preteklih jamarskih podvigov, se je mimo pripeljal domačin s plugom, ki nam je prijazno splužil prostor za parkiranje in se odpravil po poti, na katero smo bili namenjeni tudi mi. Še dobro, kajti sicer bi morali celo pot, ki je trajala okoli pol ure, gaziti z gumijastimi škornji, ki niso v snegu prav nič topli. Poleg tega smo imeli še veliko opreme, od plinske jeklenke in kuhalnika do ogromnega lonca in prasic z vso mogočo robo.

Po nekaj časa hoje se je inštruktorjem pot zdela vedno bolj čudna. Vsi smo ugotavljali, ali smo sploh na pravi poti in zakaj še ni nikjer jame. Na koncu se je izkazalo, da smo že v štartu parkirali na napačni cesti, ki pa je bila le nekaj deset metrov stran od prave. Tako smo se del poti morali vrniti, ampak se je splačalo, kajti po tej poti je šel nazaj tudi tisti domačin s plugom, ki se je pri nas ustavil, odprl vrata in nam ponudil cel liter bistrega, prozornega utekočinjenega veselja. Vsem so se kar zasvetile oči. Kmalu je ugotovil, da je naredil napako, kajti po komaj kakšni minuti, ko je steklenica zaokrožila naokoli, v njej ni ostalo prav veliko. Takoj smo pozabili, da je mrzlo, in naenkrat se je naredil prav lep dan. Ko smo končno prišli do jame, se je ura nagibala že proti popoldnevu.

Jama je imela ogromen in veličasten vhod, ki je spuščal svetlobo vse do dna, kjer smo se ustavili in razpakirali. To, da smo bili komaj dobro v jami, je sprva zgledalo dobro, saj smo imeli dnevno svetlobo, tako da čelk praktično sploh nismo potrebovali. Veliko slabše pa je bilo to, da je bilo kar občutno hladneje, kot v notranjosti jame – še sploh, če svojo puhovko posodiš eni izmed zmrznjenih punc, ki jih kljub svojim 17 plastem oblačil ter tvoji dodatni puhovki še vedno veliko bolj zebe kot tebe. Inštruktorji so začeli z opremljanjem, ampak ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Nekdo je s sidrišč pobral skoraj vse možne matice, s seboj pa pri vsej možni opremi kot po naključju nismo imeli niti ene. Enega od inštruktorjev smo poslali nazaj do avta, ampak se je zaradi slabe komunikacije čez eno uro vrnil nazaj s ploščicami (tisto, kar matica drži), matic pa še kar ni bilo od nikjer. Nekaj nam jih je na koncu le uspelo sneti z zgornjega plezalnega poligona čisto pri vhodu v jamo. To je bilo dovolj, da smo napeljali eno smer in pozneje še eno.

Končno smo lahko začeli početi tisto, zaradi česar smo prvotno prišli v jamo – učenje vrvne tehnike. Glede na število tečajnikov in napeljanih smeri nam je samo en dvig po kratkem štriku gor in spust nazaj dol vzel dobesedno cel dan. Za dobro vzdušje med vsem tem čakanjem pa je poleg plezanja, ki nas je vsaj za trenutek malo segrelo, poskrbel tudi lonec, v katerem se je že skoraj od prihoda v jamo kuhala enolončnica. Zanimiva je bila tudi ugotovitev, da med nami ni nobenega vegetarijanca. Zdaj pa res, vrvna tehnika. Jaša nam je razložil, kaj in zakaj je kakšen kos opreme, ki ga moramo nekako navleči nase: pas, prsni pas, krul, bremza ali stopka, ročna prižema, popkovini. Navodila glede oblačenja so bila sledeča: »Bolj kot vam je neudobno zdaj, bolj udobno vam bo viseti na štriku.« Zato smo se mučili z zapenjanjem premajhnih pasov in prekratkih paščkov. V tistem trenutku sem se spraševal, kakšen dolgoročen vpliv ima to na moje mednožje.

Začeli smo plezati po štriku navzgor z dvema prižemama, kar je zgledalo nekako tako, da si z roko premaknil nožno zanko gor in vstal nanjo, se usedel v pas in ponovil – roka gor, vstani, sedi, roka gor, vstani, sedi … To je bilo najlažje početi v previsu, ko si na štriku dejansko v celoti visel, malo težje pa na položnih delih. Nato smo se spuščali dol z desonderjem, kar je zelo počasen in utrujajoč manever, če imaš zelo debel in star štrik. Je sicer zelo varen, ampak ravno to je problem, saj je gravitacija komaj dovolj velika, da premaga trenje v tej čudni napravici. Spuščanje, ki je sicer fizično lažje, je zato psihično veliko težje, ko se moraš iz relativno vodoravne poličke spustiti čez rob navpične stene in svoje življenje zaupati pasu, štriku, desonderju in štantu, ki ima za moj okus zelo ozke vijake, ki ne vlivajo prav veliko zaupanja. Takrat poskušaš premagati svoj nagon po preživetju, se usesti v pas in se spustiti čez rob, čeprav ti vsaka celica v telesu govori »abort, abort, ab…«, ko gledaš dol v tla, 15 metrov nižje, in v svoji glavi vidiš sliko sebe, kako se razpacaš po tleh. Ok, ni spet tako hudo, kot se sliši. Ko to nekajkrat narediš, hitro ugotoviš, da je v bistvu prav zabavno. Nato smo nekateri šli gor in dol še po drugem štriku, kjer so bila nameščena vmesna varovanja in si se moral prepenjati iz enega štrika na drugega, med tem si bil pa varovan s popkovinama. Najboljši del celega manevra je bil, ko si se spustil dol po štriku, saj te je za nagrado pričakalo kosilo s sladico. Kot vsak pravi jamarski dan se je tudi ta zaključil z odličnim pivom, ki smo ga po celem dnevu že težko čakali.

Tečajnik P.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *