V Vranji jami (v mega in osupljivem vhodu) smo na nehvaležno “deževen” dan izvajali društveni izpit. Seveda dežja ni bilo. Iz jame je vel hladen zimski veter. Začeli smo z “bondageom” inštruktorjev, kjer smo pokazali novopridobljene štrikarske veščine.
Vzpenjanje po lojtrcah zahteva mero poguma, a v dvoje gre lažje, še posebej, če pleza le eden in ga drugi varuje.
Po obveznem okrepčilu v trdi in tekoči obliki je adrenalina polna in kljub popolni jamarski opremi že rahlo prezebla skupina tečajnikov odprtih ust spremljala kontingent visečih inštruktorjev in se čudila njihovi orodjarski ter ročni spretnosti pri vijačenju vijakov, matiranju matic, vozlanju vozlov in vpenjanju vponk.
Ko takole stojimo odprtih ust že kakšni dve uri, se kljub veliki vlagi v jami marsikomu usta osušijo. Zaradi tega se človeku začne lepiti jezik na zobe, kar onemogoča dobro komunikacijo med vpletenimi, slednja pa je v podzemlju ključnega pomena za večino stvari. Čaj po prepričanju mnogih izmed nas dobro odpravlja tovrstne težave in po požirku ali dveh okusnega napitka sporazumevanje spet steče, morala se dvigne pod strop in za njo se odpravi prvi tečajnik.
“Čaj? Čaaaaaj, da bom pil?” vpije glavni inštruktor, medtem ko tečajniki drug za drugim že stojimo v pripravljenosti za napad poligona. “Hans, od kod si to privlekel? Minus! Dva minusa! A ste angleška kraljeva družina ali jamarji, zaboga,” nori inštruktor, mi pa v strahu postrojeni pod steno. Smo pod pritiskom časa (30 minut za celoten poligon) in najstrožjega slovenskega inštruktorja, ki svoj mali zvezek polni z minusi (zdaj še zato, ker pijemo samo čaj). “Sošolci” se uspešno prebijajo preko odmikov, vozlov in prečk, minusi se spreminjajo v pluse. Od same živčnosti pijemo čaj, kot bi nam šlo za življenje. Kar dvema tečajnicama med prepenjanjem preusmeritvena vponka pade na tla – OMG! In ko človek obvisi na prečnici v ležečem položaju objemajoč štrik, še klasična drama: “lulat!”
Vmesni pohodi na površje pripomorejo k lajšanju težav z mehurjem in grozečo hipotermijo. Pri slednjem pomaga tudi prečka, ki jo hrabro napadamo med čakanjem na “ta dolg” poligon. Izkaže se, da za nekaj metrov prečke potrebujemo enako časa kot za ves poligon. Oboje pa zagotavlja začasno rešitev pred podhladitvijo. In čaj.
Sčasoma vsi premagamo tako poligon kot prečko, z bolj ali manj izvirnimi izgovori za čas, ki smo ga porabili: “Je**n štrik je čist trd, bremza mi nikamor ne gre!” Zadovoljstvo glavnega inštruktorja se ob spoznanju, da so nas nekaj pa le naučili in da miselne ter motorične sposobnosti nikomur niso odpovedale v ključnih trenutkih, še povečuje, ko z opozorili o odpetih prsnih prižemah, nepospravljenih nožnih zankah in podobnem nabira količino čaja, ki smo mu ga dolžni priskrbeti. Z olajšanjem, da na izpitu nihče ni padel (kar v jamarski šoli seveda lahko pomeni hujše posledice kot npr. na srednji ekonomski), snamemo pasove in pripadajočo kovačijo. Družno začnemo navijati za pripravnike na USJD, ki morajo naš poligon preplezati v dvakrat krajšem času kot mi. Kmalu tečajniki ugotovimo, da jim gre vse skupaj preveč dobro in da so za spremljanje USJD-jevci preveč dolgočasni, zato jo na rahlo potuhnjen in netovariški način popihamo iz hladne jame na toplo površje.
After the knots, prečka and polygon there was a feeling that the challenge is behind, but to earn the proud title Jamar pripravnik we needed to pass the last part – theoretical exam. Glavni inštruktor got a long list of questions about everything we have heard during the lectures and a little bit more, put a fancy bottle of čaj for additional motivation to finish the exam successfully and the theoretical part started. Collective efforts and teamwork are as important outside as in the cave, so the last milestone was achieved, thankful speeches made, and čaj went circling around. The traditional after-cave pizza was even better than usual, and the day ended with happy feelings and full stomachs. And they all lived happily ever after.
But, zadnjo besedo bo imel Lucifer 😉
Spisali tečajnice in tečajniki