Jamarska šola 2017 – Rakov Škocjan

Nekega zimskega dne konec aprila smo se še enkrat odpravili v šolo. Nekaj premraženih duš se nas je zbralo na Dolgem mostu, se zazipalo v dva avtomobila in odbrzelo proti cilju. Tokrat smo se odpravili v bivšo (oz. pokvarjeno) jamo. Zaradi manjka poznavanja geografije, nje procesov, pojavov in rezultatov le-teh se bom eventuelne razlage in moje interpretacije vzdržala in razkrila zgolj to, da smo bili ponovno v Rakovem Škocjanu. Dosleden bralec pa bo pogledal fotografije in razumel.

Ponovno smo bili v steni, kjer sem prejšnji mesec prvič srečala vrv, si nadela pas in spoznala kovačijo oz. kup neznanih naprav, s katerimi jamarji upravljajo. Tokrat sem že bolj poznavalsko izvlekla pas, si ga sčasoma opasala, nekaj časa zmedeno buljila v D vponko in krivila zgodnje jutro ter pomanjkanje kave. Tečajnikov nas je bilo tokrat le za peščico. Smo pa zato toliko bolj zagnano grizli vozle, prečnice, lojtrce in odmike. Nekateri smo bili bolj šmrkavi. Pa ne zaradi svojih let ali žalosti (četudi me natolcevanja o globalnem segrevanju navdajajo z gnevom, posebno ob obvezni uporabi zimske garderobe ob skorajmajskih dnevih. Še-vedno-dosleden bralec pa razume, da pisec ne razume). Deloma nas tudi lojtrce morda res niso navdajale s srečo in užitkom, takisto prečnice. Vsekakor pa smo si v duhu »vsi za enega, eden za vse« pomagali, svetovali in se vzpodbujali. Četudi na primer eni s pršutom v roki in dotični pisec nesrečno viseč nad vozlom, ki nikakor ni in ni hotel mimo. Vendar je bil konec srečen in mi niso pojedli vsega pršuta.

Tekom dneva smo podebatirali še o vsebini prvopomočne prasičke, postavili bivak in imeli različne jamske in nejamske debate. Na koncu nas je čakala še zadnja lekcija (nepričakovana ali pa le dobro zaigrana), ki pa je bila nadvse življenjska. Svojo prasico je sicer resda pametno imeti na štriku. Vendar ne predolgem in jo spustiti z oči. V takem primeru jo namreč lahko najdeš ležati na kavču ali ovito v prvo drevo, ki ga sreča. Pravi jamar pa zna rešiti vsakršno zagato! Tako se je naš junak po neuspešnem vlečenju hrabro spustil do prešuštnice, jo viteško iztrgal iz objema drevesa ter odpeljal na varno. Dogajanje po koncu reševanja je ostalo skrito javnosti. Vem le, da so prasico na koncu naložili v prtljažnik in odpeljali. Za vse manjkajoče – pri razopremljanju jame je včasih smiselno vrv pospravljati že tekom vzpenjanja in ne šele na vrhu …

Dan se tokrat žal ni končal s pico in pivom. Vseeno smo se imeli super!

Tečajnica Ana

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *