Teden savicanja

V tednu med 10. in 16. julijem se je preostanek družine začasno izselil na klimatski oddih v hribe. To je pomenilo veliko časa za jame. Osebni projekt tega leta je brez dvoma Mala Savica. Njenih ukan se učimo postopno, vendar smo ji z vsakim obiskom bližje.

Nerodno prenašanje cevi.

Čeprav sva z Marjanom prinesla tudi črpalko, se je za tanjše cevi najbolj izkazala tradicionalna kletarska metoda.

Tako sem bil v omenjenem tednu pri jami kar trikrat. V sredo zvečer sva z Marjanom Vilharjem napeljala v prvi sifon in zagnala tri cevi s premerom 20 mm. V petek smo z Jašo in Hansom dodali še 5 cm cev. V nedeljo pa smo gor nesli še 11 cm cev. V jami smo bili jaz, Jaša, Boštjan, Hans in Simon. Mojca je pomagala pri prenosu opreme. Na koncu pa se je prizibal še Pac.

Še nerodnejše prenašanje cevi.

5 cm cev, ki ji je v nedeljo sledila še 11 cm cev.

Začetek cevi je treba potisniti v čim globlji del jezera.

Voda v sifonu je bila v nedeljo okrog 60 cm nižja in zalitega dela je ostalo le še za kakšnih 0,5 m in 5 m dolžine (v Davorjevem breznu je precej bolj zoprno). Za vsak slučaj smo imeli s seboj tudi manjše jeklenke. Pri taki dolžini sifona greš skozenj bolj na dah jeklenka pa služi za primer, da se kaj zaplete.

Med preteklimi obiski se je iz sifona slišalo izrazito brbotanje, ki mu takrat nismo določili vzroka. Z notranje strani in z ljudmi na obeh straneh sifona je postalo jasno, da je razpoka nad prvim sifonom odprta skoraj do notranjega konca, kjer je le en rogelj ob normalnem vodostaju tik pod gladino. V primeru znižanja gladine, okrog roglja začne brbotati. Pihanje v še nižjem vodostaju pa je veličastno. Najbolj se tok zraka skoncentrira na drugim sifonom, ki v resnici ni čisto pravi sifon, saj je nad vodo preduh skozi katerega se kanalizira ves zračni tok. Ob prihodu k sifonu, smo bili brez izjeme prepričani, da vanj z notranje strani jame teče zajeten vodni tok, saj so bili po celem jezeru valovi, kakor nastanejo na dolvodni strani brzice. Odkrili pa smo, da se tok zraka skozi ožino tako kanalizira, da ostane skoncentriran tudi po razširitvi. V ožini izkušeno piha toliko, da odnaša prah iz izvrtin in kapljice z vodne gladine ter z njimi cilja oči tistih, ki se upajo v ožino.
S širjenjem skozi drugi sifon smo morda na pol poti. Precej mučno delo v tistem vetru. Če bi hipoteze prepihov kaj veljale, bi morali vsi zboleti in na stara leta trpeti za revmo.
Pohvaliti je treba vse udeležence. Če odštejem svoje utapljanje elektronike, se je pri izboru opreme s 3 mm neoprensko obleko najbolj izkazal Jaša, a je po moško vztrajal do konca.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *