Kavarna v Kozini, jutranja Kavica na Sončku in sproščena družba, ki se še ni dokončno sestavila. Veter prinaša in odnaša pogovor z drugega konca mize. Od tam par minut vožnje z avtomobilom, vsesplošni razvrat vrvi, vponko in trakov, in evo nas pripravljene na črnino, ki nas čaka sredi gozda na sosednjem hribu, kamor gremo seveda peš. Pot do jame je preprosta! Od jase kjer so avtomobili, greš po kolovozu do travnika in približno diagonalno čezenj. Malo lutaš po trnjavem gozdu in enkrat prideš do Martinske Jame. Pred jamo obvezen bojni posvet: Martinska Jama, 20 udeležencev, približno 1 km dolžine, na koncu jame malica, približno 5 h bomo v jami.
Varnostni napotki: ne se zgubit, povedat če misliš kam odtavat in se zgubit, ne odtavaj nikamor, ne hiti, pazi nase in na ljudi pred in za sabo.
Pred glavno skupino šolarčkov, se mora z jamo spopasti ekipa pogumnih treh, ki ima nalogo da z vrvmi opremi nevarne dele. Nekaj plezanja in plazenja mine preden prideš do 15 metrskega brezna, kot nalašč primernega za ponovitev vrvnih tehnik naučenih kak teden prej na umetni steni.
Jama sama je lepa in zanimiva. Ogromne dvorane in veliki kapniki te spremeljajo celotno pot, a pravi dragulj skriva na koncu. Kotanje z vodo, ponvice in kapniki krasijo male jamske izbice. Lepo za oko, a obilje vode pomeni, da se vračaš bol ali manj moker, saj ozki prehodi skrivajo tudi lužice, ki jih kombinezon z veseljem vpije.
Povratek iz jame, trnje, travnik, kolovoz, razvrat vrvi, mrak in Luna. Večerja je, kar rabim! Pade odločitev o restavraciji. Odlična družba ob dobri hrani postavita dnevu piko.
Tečajnik Simon
