Po dveh brutalno prekrokanih in prelokanih nočeh, prvi nekje v Bizoviku in na Metelkovi, drugi nekje v Šiški in Pod Skalco je napočil trenutek streznitve. Jutro nedelje 19.3.2017 je najprej iz sonijevega zvočnika prineslo zlovešči zvok Morriconejeve The Good, the Bad and the Ugly in medtem ko je Clint Eastwood pripiral oči v dve neskončno tanki reži so se moje oči in usta na široko odprli. Iz slednjih je butnil slan švic Skalce a samo da ga zamenja zatohli zrak vlažnega stanovanja s priokusom viskija. Ura je 7.30 in imam uro časa, da se preslikam na Dolgi most, kar na običajen dan ni nobena težava. Jutranjo rutino časovno prepolovim, da lahko spakiram opremo, hrano, vodo in se že peljem. Nasmejani obrazi obrnejo tudi kotičke mojih ust navzgor, to je že pošten napredek in vožnja do Vrhnike in čakanje v Logatcu in vožnja do Vranje jame ne predstavlja večjega napora za želodec, verbalne sposobnosti sem pustil doma danes.
OK, žimarjenje, spuščanje, prepenjanje za gor in za dol in čez vozel v obe smeri ni nobena zajebancija in hkrati tudi ne kvantna fizika. Bole nam ponovi že slišano a občutek imam, da je vsakič znova enkrat premalo, povzetek: Šteješ do tri in če vse drži eno stvar odpneš in jo daš naprej. OK… Medtem s stene pred Vranjo jamo visi že vsaj šest vrvi in prvi tečajniki že pripenjajo prsne prižeme. Sledim zgledu: prsna, ročna, nožna zanka, sidrišče, popkovina, prsna, ročna, nožna krat 4. Na zadnjem sidrišču se udobno namestim v pas, pomigam z boki obrnem glavo nazaj in dol, hahahaha. Ob kliku v prsni prižemi otrpnem in po koži steče kapljica. Na srečo na čelu. No pa smo spet v situaciji, ko se mi v glavi pojavi verz ene od manj znanih pesmi: »Osječam paranoju, ko poslje lokanja.« Dvojna paranoja. Zato da se zberem globoko vdihnem in izdihnem še zadnjo nianso Skalce, petkrat preverim opremo in grem dalje. Na vrhu Mojca potrpežljivo vsakemu posebej razlaga postopka blokade desonderja, se spusti z vsakim do JJja, se vrne gor in ponovi. Tako kot mi vsi znova in znova. JJ nadzira vse in vsakega, v pasu visi pol dneva in vsakič ko grem mimo dol se potoži kako je žejen, ponudim mu vodo, ki mi visi na pasu pa mu bolj diši čaj. Tega pa ne nosim s sabo. Spodaj medtem najmlajši kurijo ogenj in neusahljive zaloge energije.
Enkrat popoldne je potem zadišalo po pečenem mesu, zaslišalo se je Šutkota in nebo se je še prehitro stemnilo, da bi za vida uspeli pospravit štrike, prasice in smeti ter se odpeljat, eni na Vrhniko drugi v Ljubljano. Verbalne sposobnosti so nekje sredi dneva prisopihale za mano, maček pa se še ni vrnil iz Laz, naj kar tam ostane.
Tečajnik Aleš
