Nove registracije pod Mahavščkom

Kot se to pogosto dogaja, je preteklo že kar nekaj vode odkar sva si z Ines zaželela iz Pologa stopiti na vrh Mahavščka po tisti lovski poti, ki prečka obsežna melišča južno od vrha približno na višini 1600 m. Pot skoči čez nekaj pragov in se nato zaje v žleb, ki nas popelje na vršno ploščo. Vreme je bilo oblačno. Skoraj kislo in vmes je izpod Krna, kjer se je razbohotila čisto prava snežna nevihta tudi do naju prineslo kako snežinko. Prav nič toplo ni bilo, kljub temu, da je bil prvi maj in jadrno sva odnesla pete s prepišnega vrha. Vračati sva se imela namen preko sedla med Mahavščkom in Vrhom Škrli nazaj v Polog. Sestop s sedla je nekoliko neudoben zaradi naloženosti in ubrala sva nekoliko različni poti. Takoj pod sedlom pa mi Ines zakliče, da je našla vhod, ki je zagotovo jama. Res je kamen padel najprej približno 10 m nato pa še nekam globlje v neznano. Z obljubo, da vhod nekoč obiščeva, sva turo brez pretresov zaključila pri rampi planine Polog, kjer naju je čakal avto.

Ines označuje vhod v kasneje poimenovano Gnezdilnico pod Mahavščkom.

Ines označuje vhod v kasneje poimenovano Gnezdilnico pod Mahavščkom.

Zaradi siceršnjih obeznosti pa tudi zato, ker po tolminskih gorah postopava kvečjemu nekajkrat letno, se je obljuba prestavljala nekam v megleno prihodnost. Nekega dne pa me Ines vendarle spomni na tisti vhod in na obljubo, ki sva jo pustila tam pod grebenom. Že isti vikend sva spet – tokrat tudi jamarsko spodobno otovorjena – sopihala po znani poti proti planini Dobrenjšica in po meliščih nad njo vabeči votlini naproti.

Med najinim zadnjim obiskom si koordinat kajpak nisva pribeležila, skušala pa sva si čimbolje zapomniti lokacijo vhoda. Vreme je bilo podobno kot med najinim prejšnjim obiskom le nekoliko topleje je bilo. Nisva dolgo iskala, kar se nama je vhod razodel. Na takih izvidniških akcijah je običajno oprema minimalna. 9 in tudi 8,5 mm vrvi so za izvidniške akcije več kot dobre. Jaz sem pustil v dolini tudi zavoro in za spuste uporabil dvojni polbičev vozel, ki na tako tankih vrveh daje primerno stopnjo nadzora.

Vhodno brezno Gnezdilnice pod Mahavščkom.

Vhodno brezno Gnezdilnice pod Mahavščkom.

No. Ni trajalo dolgo kar sva že stala v z ogromnimi podornimi bloki naloženi dvoranici pod drugim skokom. Žal se je jama z izjemno nekaj stranskih odcepkov za živa bitja humanih gabaritov tam zaključila. Da vse skupaj ni bila samo nepomembna razpoka nama je dalo misliti gnezdo v steni vhodnega brezna. Morda ga je ptičji par izdelal tam zato, ker je zkozi podorni grušč v dnu dvorane vel toplejši podzemski zrak. Gnezdo je jami dalo tudi ime: namreč Gnezdilnica pod Mahavščkom. Jama se ne uvršča v vrh slovenskih jam ne po dolžini ne po globini. Je pa z 38 m globine in 73 m dolžine v obeh ozirih nadpovprečno povprečna. Kar pa je tudi nekaj. Vreme in dolinske skrbi so naju tudi tokrat odvrnile od zabeležbe koordinat vhoda.

Dvoranica na dnu jame je prekrita z ogromnimi podornimi bloki.

Dvoranica na dnu jame je prekrita z ogromnimi podornimi bloki.

Nič ne de, sem si mislil. Saj obstaja tudi reliefna baza izdelana s pomočjo daljinskega laserskega skeniranja površja znanega pod akronimom LIDAR. Tam bo vhod brez dvoma enostavno identificirati. Res ga je bilo. Vendar sem na kvadratnem kilometru reliefa, ki sem ga snel z neta, vendarle še malo pokukal naokrog in na njem našel še 24 poglobitev, ki bi lahko bili vhodi v jame ali pa tudi ne.

Vhodi neregistriranih objektov v okolici Mahavščka.

Vhodi neregistriranih objektov v okolici Mahavščka.

Entuziazem nad odkritim pa tudi obljuba obiska sorazmerno redko obiskanih gora po še redkeje obiskanih poteh je nalezel še Andreja Stržinarja. Ambicija po pregledu dveh pred desetletji obiskanih jam na tem istem grebenu je v akcijo pognala tudi drugega Andreja. Tokrat Fratnika, ki nama je omogočil tudi spanje v koči na planini Kal in s tem pristop z veliko manj kot 1400 višinskimi metri, ki sva jih morala na zadnje z Ines premagati iz Pologa.

Recept za tolminski zajtrk. Česen s pekočo papriko popečen na ocvirkih s klobaso zalito z nekaj paradižnikove omake. Vse skupaj zvrneš v pašto in serviraš vroče.

Recept za tolminski zajtrk. Česen s pekočo papriko popečen na ocvirkih s klobaso zalito z nekaj paradižnikove omake. Vse skupaj zvrneš v pašto in serviraš vroče.

Pozen pristop na planino in zgodnje vstajanje na videz niso pustili posledic. Zato smo v obljubi poletne vročine že dokaj zgodaj korakali po senci slovenske planinske transverzale od Kala proti Dobrenjšici. Po kaki uri hoje smo končno prišli do ovinka, kjer se pot začne spuščati proti opuščeni planini in kjer naj bi se odcepila lovska pot po kateri smo nameravali nadaljevati. A na tem mestu nas je z vseh strani obdajalo rušje. “Kam pa zdaj?” sem vprašal. “Kar tule!” je mirno odgovoril Fratnik in se zaril v goščo. Midva za njim in res za dvema vejama se je odprla sicer lepo izklesana vendar ne prav udobna prečka skozi rušje, preko grap, skokov in melišč do mesta, kjer smo ponovno zavili v strmino in na greben.

Cilju na proti.

Cilju na proti.

Cilj je bila točka, ki je bila na LIDARjevem kvadrantu najbolj izrazita med vsemi. Od Gnezdilnice je bila oddaljena kvečjemu 80 metrov. Najti je ni bil problem. Vendar s svojo pojavnostjo ni ravno nakazovala na nekaj veličastnega. Šlo je za nekakšno jazbino, ki se je navzdol razširila v prostor ob razpoki globok 7 m in dolg 7 m pa morda 1,5 m počez. Na hitro sem jo izmeril pritisnil dve fotografiji in se prerinil zopet na svetlo. Čeprav ni šlo za pravo jamo po vseh formalnih merilih, smo se jo vendarle odločili registrirati. Že za to, da bo na tem mestu na zemljevidu jam v prihodnje pika, ki bo nakazovala, da je tod že nekdo lazil. Krstili smo jo za Laško. Ime ima dvojni pomen. Ravno po grebenu je potekala nekoč meja med Kraljevino SHS (kasneje Jugoslavijo) in Italijo. Vhod v jamo pa je bil ravno nekaj metrov na laško stran. Povod za imenovanje pa je dala piksna sorazmerno sodobnega datuma, ki je nemarno ležala na dnu jame. Kako je tja priletela živ bog ne ve, saj vhod, ki meri kvečjemu 0,3 m x 0,6 m z grebena ni viden.

Modrina neba z dna Laške.

Modrina neba z dna Laške.

Zaradi Fratnikovih popoldanskih obveznosti je bil dan kratek in že smo jurišali po grebenu Fratnikovim abicijam naproti. Brezno Vrh Škrli smo kmalu našli. Gre za 83 m globok objekt, ki bi moral biti natančneje pregledan. Zaradi časovne stiske pa smo se odločili za drugo Brezno v Šundru, ki naj bi imelo izjemen prepih. Le najti ga je bilo treba. Žal po 30 letih še tako oster spomin zbledi in Fratnika sva pustila v užitkih grebenskega stikanja za vhodi. S Stržinarjem pa sva se odpravila na Komensko stran odkljukat eno izmed pik na mojem lidarskem seznamu. Žal se svojimi jamskimi odlikami ni izkazala. Medtem je tudi Fratnik sklenil, da bo malo podrobneje pobrskal po svojem spominu doma, ker terenski pristop očitno ni obrodil želenih sadov. Razen tega je moral že ob 17:00 s pevskim zborom umit in dišeč peti na nekem pogrebu. Zaradi tega smo se kar po meliščni bližnjici mimo začudenih gamsov odsmučali nazaj do transverzale in na Kal.

Pri Madoni na slovenski planinski transverzali. Kraj je bojda zaslužen za ime ene globljih migovških jam.

Pri Madoni na slovenski planinski transverzali. Kraj je bojda zaslužen za ime ene globljih migovških jam.

Dosedanji akciji sta imeli precej izvidniško naravo. Ker o obsežnem spletu starih in mlajših rovov pod sicer ledeniško preoblikovano Komno ne dvomimo, bi imel tabor s predhodno proučitvijo možnosti s pomočjo najnovejših krikov daljinske senzorike določen smisel. Bergmandlcovega kraljestva pod Komno doslej ni odkril še nihče. Še najbližje smo mu prišli tolminci ob pomoči Britancev v jamah pod Migovcem. To ne pomeni, da jih ni. Le do njih je prekleto težko priti. A sreča se ponavadi nasmehne hrabrim. Tudi ščepec vztrajnosti včasih koristi.

Leave a Reply

Your email address will not be published.