Letošnja jesen in začetek zime sta podobno kot lanska vremensko izredno ugodna za obiskovanje visokogorja. Zaradi tega je bilo interesa v jamarski srenji za obisk različnih kaninskih podzemnih ciljev veliko. Dodatno ga je najbrž podžgalo še nedavno odprtje kaninske kabinske žičnice, ki smo jo jamarji po zaslugi prostovoljnega dela in siceršnjih dobrih odnosov imeli celo zastonj.
Čeprav JKŽ tradicionalno na Kaninskih loviščih ni bil bogve kako prisoten, smo v zadnjih letih sramežljivo začeli stikati tudi tod. Daleč največ entuziazma za pregledovanje tamkajšnjih kotličev in brezen je doslej pokazal Andrej Hliš, ki je med svojimi raziskavami odkril tudi dva zanimivejša objekta. Prvi je okrog 350 m globoko brezno Sneguljčica o kateri sem pisal že dve leti tega. Drugi, v katerega smo bili namenjeni tokrat, pa je dobil delovno ime Ledena kraljica oziroma Ledena prasica, ker je kraljic na tem svetu kot kaže bistveno več kot prasic. Vendar se Andreju ime ne zdi posrečeno in razpisuje natečaj za najbolj izvirno ime z bogatim nagradnim skladom (pivom za zmagovalca).
Kanin pa se od preteklih božičnih praznikov dalje ne ponaša le z delujočo žičnico, temveč tudi s po laku še smrdečim bivakom postavljenim neposredno ob zaprti in prenove potrebni koči Petra Skalarja. Bivak kiti svojstven visokogorju ne prav domač gabarit, več kot 200 kg težko stekleno okno, ki pravzaprav predstavlja celotno zadnjo steno bivaka ter postavitev na prevoju, ki daje občutek, da se bo bivak pravkar zvrnil v globino. Hliš in Tina, ki sta se na goro odpravila dan pred menoj, sta bila morda celo ponosna prva uradna gosta še dan pred tem protokolarno odprtega bivaka. Ključe je moč najti za šankom Kavarne v Bovcu, kjer se vpišeš v knjigo obiskovalcev in koder ključ tudi vrneš.
Z eno prvih kabin sem jima naslednji dan sledil tudi jaz, na D postaji pobral še par štrikov in odtaval po Velikem grabnu na zimsko pot proti koči Petra Skalarja. Še ne prav dobro iz Grabna sta me že pozdravila Andrej in Tina in pokazala oba ozka vhoda v jamo.

Pred vhodom sta me pozdravila že na pol pripravljena Andrej in Tina.

Vhod v jamo…

… z ozkim prehodom v vhodno brezno.
Podobno kakor bližnja Sneguljčica je tudi Ledena karkoli pač verjetno nižji vhod sistema, ki mu zgornjih vhodov ne poznamo. Na spodnjih vhodih se tako ustvarja negativna temperaturna anomalija, kar prispeva k nabiranju ledu v tem delu. Prepih, ki se po približno 80 m izgubi (iskati je torej treba v kaminih nad ožino na 80 m) v zimskem delu leta sesa v jamo sneg, ki se po breznih vsipa vse do dna jame, kjer je nanos prav zavidljiv. Za razliko od Sneguljčice pa ima ta jama precej več ledu. Skoraj gotovo ne gre za led, ki bi nastal zaradi kompakcije snega, temveč gre za zmrznjeno prenikajočo vodo.

Led v jami verjetno ne nastaja zaradi kompakcije snega.
Ta ima dva možna nastanka. Prvi in bolj verjeten je, da spodnji del jame deluje kot pasivna ledenica, torej past za mrzli zrak. Led se namreč v večjih količinah začne pojavljati šele nižje v jami. Na površini in v višje ležečih delih jame se snežnica tali in zaradi nižjih temperatur postopno primrzuje med svojim tekom skozi nižje dele jame. Drugi manj verjeten nastanek pa je, da celotna jama deluje v atmosferskem smislu aktivno. Led se v jami nabira predvsem v času, ko prihaja med hladno in toplo polovico dneva do prehodov preko 0°C.

Večje količine ledu se začnejo pojavljati šele nižje v jami.

Medtem ko je Andrej klesal vrvi iz ledu, sva se s Tino grela s fleši.
S Tino sva počakala toliko, da je Andrej preopremil dele jame v katerih je led pogoltnil del vrvi in se medtem zabavala s pritiskanjem na sprožilec. Po breznih viseči lestenci so sicer očarljivi, vendar so tako kot vsa bižuterija precej občutljivi. Nepozorni gib ali premik vrvi bi utegnil naglo sklatiti tudi kakšno večjo tvorbo v globino. Da se to ne dogaja zgolj zaradi vrvi, kaže spodnja slika.

Bogovi so padli na Zemljo.
Večji prostor na trenutnem dnu (katerega fotografije žal nimam), je na debelo prekrit z nanosom kompaktnega snega. Preiskovanje robne zevi ni dalo spodbudnih rezultatov. Zaradi tega smo pozornost usmerili na 15 m višje ležečo polico, ki bi utegnila skrivati prehod v nižje ležeče rove. Sondiranje s kamenjem žal ni obrodilo sadov. Zato smo se lotili plezanja. Začel sem nekoliko višje in prečil do zagozdene skale na sredini sicer prostornega brezna. Od te je pogled na “polico upanja” razvodenel še zadnje hlepenje po njeni perspektivnosti.

V nižje ležečih breznih led ponekod izpolnjuje skoraj celoten obod.

Sveče ponekod grozeče visijo nad glavami.
Zato smo energijo, ki nam je še preostala usmerili v prehranjevanje, fotografiranje in hiter pobeg do žičnice, ki bi nas ponovno na eleganten način dostavila v dolino. Prva in druga naloga sta nam solidno uspeli žal pa se je izjalovila tretja. Tako smo si v soju čelnih svetilk sprehod podaljšali do B postaje in akcijo zaključili na pici v Letnem vrtu.

Večerna zarja pred jamo.