Ledena jama pri planini Viševnik – povzetek aktivnosti leta 2015

V letu 2015 smo jamo uspeli obiskati štirikrat. Kardinalna vzroka obiskov sta bila predvsem dva. Nadaljnje spremljanje temperatur v vhodnih delih jame in pred jamo in raziskava vzpenjajočih se delov jame v njenih spodnjih delih ter upanje, da se bodo prevesili navzdol.

Dodatno smo ob priložnosti obiska za zamenjavo temperaturnih senzorjev obiskali še izmikajoče se horizontalne dele za BB pajsažami.

Menjava gumbkov (1. 6. 2015)

Predvsem iz prvega razloga je bilo treba v jamo kmalu po stalitvi snega. Kljub naporom med klubskimi člani junaka za akcijo v spodnje dele jame nismo dobili. Zato sva že 1. 6. 2015 s sodelavcem Jako Petrušo med službenim obiskom Bohinja skočila še do Ledenke in zamenjala gumbke ter napravila nekaj fotografij. Skočila sva dobesedno, saj sva resda neobložena do jame potrebovala le 45 min nazaj pa 50 min. Treba je poudariti, da je Jaka v tistem času treniral za odpravo na Gašerbrum in s kondicijo ni imel težav. Akcija je bila nekoliko podrobneje opisana tudi v eni izmed predhodnih objav (http://www.jkz.si/2015/06/menjava-gumbkov/).

V zadnjem letu nas v Dol pod Stadorjem vse bolj potegne le še nuja po menjavi temperaturnih gumbkov, saj bi bila izguba kontinuiranega niza merjenj velika škoda. Z menjavo pa je najhujša nuja minila in do naslednjega obiska je minil cel mesec.

Plezanje prečnice nad končno dvorano (4. 7. 2015)

Vrlo članstvo se je ponovno izkazalo z navdušenjem nad obiskom. Zato sva z Damjanom Mačkom – Mucijem iz gornjevaškega kluba 4. julija romala po znani poti proti dnu jame.

Kljub želji po spanju najprej v jami nato pa nekje v bližini jame, sva vseeno prespala na parkirišču. Maček je namreč imel nekakšno fantovščino ali nekaj temu podobnega. Zjutraj sva se malo po 6:00 napotila in kljub opozorilu, da ne misli dirkat bila v 1:20 pri deblu pred jamo.

Ledu v jami je tako malo, da je v čelnem delu ledenička v Vhodni dvorani merilno deblo že skorajda pogledalo izpod ledu.

Merilni hlodi znani tudi kot noge čarovnice bodo kmalu ostali brez funkcije. V spodnjem delu desnega hloda je vrvica, ki smo jo ob robu ledu postavili konec leta 2013.

Merilni hlodi znani tudi kot noge čarovnice bodo kmalu ostali brez funkcije. V spodnjem delu desnega hloda je vrvica, ki smo jo ob robu ledu postavili konec leta 2013.

Delni namen akcije je bil tudi urejanje napeljave vrvi v višjih delih jame. Tako sem popravil namestitev vrvi na prečki čez Viševniške sirene in v Prhljaju.

 

Damjan Maček počiva pri bivaku.

Damjan Maček počiva pri bivaku.

V bivaku malica, nato dalje proti koncu jame, kjer je bilo v načrtu plezanje prečke. Z vrvjo sva opremila tudi spust v dvoranico Koliko še? in spust v meander Planinska promenada. S tem je pristop v končne dele jame hitrejši in varnejši. Žal sva s (pre)opremljanjem zabila kar nekaj časa in kaj več kot plezanje na enem mestu ni bilo več možno.

Odločila sva se za najbolj obetavno prečko v podstropno okno s prepihom v končnem delu jame. Prečka nad končno dvorano se ni izkazala za izjemno zahtevno in kmalu sem bil preko. Blatni rov se nekaj 10 m vzpenja do sprane in zelo skorodirane razširitve, ki ne dopušča prehoda brez tehničnih posegov. Na njeni drugi strani se z vodoravnimi nožastimi tvorbami opremljen rov vzpenja v neznano. Prepiha je nekaj vendar sem imel občutek, da ga je bilo na polici pred končno dvorano več. Ker je bila ura že pozna, sva se odločila, da plezanje drugega kaminčka pustiva za naslednjič in po kosilu v bivaku zbežala na površje in domov.

Plezanje prečnice v Šnopčkarju (24. 7. 2015)

Tretja akcija je dozorela že čez tri tedne (24. julij), ko je Grega Maffi s tolminskega kluba treniral za tabor na Migovcu. Iz firbca se je operaciji pridružila še Ines in po vnovičnem spanju na znanem parkirišču smo jo družno kresnili do bivaka. Vsi obiski spodnjih delov jame kažejo podobo dolgih in napornih težačenj preko bohinjskih planin, ki kulminira v igrivi kompleksnosti jamske telovadbe. Časovna kombinatorika se v primeru spanja na parkirišču nespremenljivo izide v pomanjkanje časa. To je bil vselej poglavitni razlog, da sem se trudil sotrpine prepričati o smiselnosti bivakiranja na bivaku v jami. Vendar smo bili tudi to pot tako pozni, da je udobje prevladalo nad učinkovitostjo. Zaradi tega je bilo po malici na bivaku le še toliko časa, da smo potegnili prečko čez Šnopčkarja v neznano dvorano, ki se je skrivala na nasprotnem koncu brezna. Sedaj že več kot dve leti tega, kar sva med merjenjem z Boštjanom tja v črnino namerila spoštljivih in točnih 50 m vizure. Izkazalo se je, da je dvorana res prostorna vendar se nadaljuje izključno navzgor v enako prostoren in morda 40 m visok kamin. Voda, ki se v Čarobnem meandru zliva z vodo iz znanega dela jame, priteka iz meandrastega rova na ¾ višine kamina in se steka ob steni v z gruščem vsaj 10 m na debelo zasuto dno. Plezanja te stopnje se nismo lotili. Gre pa brez dvoma za enega večjih prostorov v jami. Morda mu konkurira kvečjemu Depandansa Rodica. Tudi to pot se je izkazalo, da je časa za kaj več kot eno plezanje na dan preprosto premalo. Ponovno je bivak pokazal svoje odlike. Kulinarični asortiman je tudi tokrat postregel s obrokom s štirimi krožniki: juho, dvema različnima glavnima jedema in sladico. Pijača pa kaj dlje od čaja ni segla.

Menjava gumbkov in nesreča v izgubljenih delih za BB pajsažami (29. 11. 2015)

Četrtič sva jamo obiskala z zvestim obiskovalcem bohinjskega podzemlja in skorajda že domačinom Borutom Jurkovičem. Z 29. novembrom je bil obisk pomaknjen v globoko jesen. Prvi sneg je že pobelil pokrajino in temu zahvaljujoč sva do parkirišča kljub pogonu 4×4 potrebovala dvojno količino časa, kot bi bilo sicer za to potrebno. Načrt je bil ponovna menjava temperaturnih gumbkov in pregled, v začetku omenjenega, s kapniki okrašenega horizontalnega rova za BB pajsažami. Zaradi Čekadovih in Lajevčevih intervencij pa sva pot do jame podaljšala še za obisk le dober lučaj od vhoda v Brezno pri gamsovi glavici oddaljene Velike Konte. V svežem snegu in siceršnji neprehodnosti Bohinjskega sira naju je obvoz stal dobrih dveh ur. Tako sva sorazmerno pozno in že deloma utrujena prispela pred jamo. Posnežena dostopna polica in menjava gumbkov na srečo nista povzročali večjih težav.

Sneg nama je skoraj onemogočil motoriziran pristop so parkirišča.

Sneg nama je skoraj onemogočil motoriziran pristop do parkirišča.

Jesenski obiski jam so vsako leto bolj otožni, saj je vse bolj očitno, da v nekaj letih ledenička v Vhodni dvorani ne bo več. Ocenjujem, da se je raven ledu na ploščadi vhodne dvorane od naših prvih obiskov znižala za okrog 0,7 m. Ledeno pobočje proti dnu dvorane se je znižalo še nekoliko več. Rob ploščadi pa se je skrajšal za vsaj 2 metra. Med tokratnim obiskom je bil dobršen del ledu prekrit z gruščem in bloki iz svežih odlomov. Dvorana prstanov, ki je bila nekaj let polna do prelivnega roba pa je dobila sredi ledu luknjo, kamor sta odtekali prenikajoča voda in staljenja ledenica. Luknja je tudi razkrivala debelino ledu po kateri smo med preteklimi akcijami tako suvereno tacali in globino zraka do naslednjega nivoja – prstana. Prehod v brezence na levi, v katerega se je Borut med obiskom leta 2008 komajda zabasal, je bil povsem odprt (zaradi znižanja in zaradi skrajšanja ledu). Na pobočju v desnem delu ledenika, gledano dol, ledu ni več. Derez za spust čezenj skorajda ne rabimo več. Merilna čarovničina noga pa je več kot pol metra od roba ledu. Od leta 2008 se je čelo ledenička umaknilo za okrog 2,5 m.

Krajša, nižja in zagruščena ploščad Vhodne dvorane.

Krajša, nižja in zagruščena ploščad Vhodne dvorane.

 

Sredi Dvorane prstanov je zazeval odtok površinske ledenice. Skoznjo je mogoče uzreti nižji nivo.

Sredi Dvorane prstanov je zazeval odtok površinske ledenice. Skoznjo je mogoče uzreti nižji nivo.

 

Od leta 2008 je čelo ledenička nazadovalo za okrog 2,5 m.

Od leta 2008 je čelo ledenička nazadovalo za okrog 2,5 m.

Z Borutovo pomočjo sva uspešno našla prehod v brezno za BB pajsažami. Okrog 30 m globoko brezno sem opremil z 8,5 mm vrvjo z dvojnim sidriščem na vrhu in enim vmesnim na naravno pritrdišče 7 ali 8 m nad dnom. Zaradi siceršnje razbitosti sem se po spustu raje umaknil na res varno preden sem zaklical prosto. Boruta sem slišal malo nad tlemi, ko je v breznu zabobnelo in zagrmelo in iz njega je najprej priletelo nekaj skal nato pa še Borutovo stokanje. Po pregledu smeri, sva ugotovila, da se je odlmil rogelj naravnega pritrdišča, ki sem ga izdelal malo nad dnom. Zanka je prosto visela v vponki pripeti na vrv.

Borut je tarnal nad bolečino v komolcu in mravljinčenjem v prstih roke. Trdil je, da ga je skala zadela v tilnik. Pregled je pokazal, da roke nima poškodovane. Na zadnjem delu glave pa je staknil rano, ki je prav nesramno puščala nekoliko nižje na vratu pa še morda 3 cm dolgo in 1,5 cm globoko usekanino polno drobirja in prsti. Tedaj je bilo že bolj ali manj jasno, da bodo nadaljnji cilji akcije počakali kasnejši obisk, če sploh. Nobena izmed ran sama po sebi na srečo ni bila zelo nevarna. Poškodb lobanje pod rano na glavi na srečo ni bilo tipati (trakovi čelade so verjetno nekoliko ublažili trk) in tudi krvavitev se je hitro ustavila. Rano na tilniku sem kolikor je bilo mogoče očistil in mu čez glavo poveznil podkapo. Vse bolj pa naju je razjedala hipoteza, da so morda poškodovana kakšna globlja tkiva, ki so prav na tistem mestu še posebej delikatna. Tudi zahrbtne znotraj lobanjske krvavitve ni bilo mogoče izključiti.

Z aktivacijo JRS bi Borut izhod najverjetneje zagledal šele po nekaj dneh. Ude in tudi vrat je Borut premikal zato sva sklenila, da poizkusiva priti do koder bo mogoče. Bala sva se poškodovane vrvi, ki bi se lahko obremenila čez katero koli iz vseh strani štrlečih ostrin, a je bojazen po pregledu vrvi izzvenela. Borut jo je odhropel po vrvi in kar naprej skozi vse tudi zame neprijetne ožine Pajsaž do širokih zgornjih delov jame. Tam sva vedela, da bova do izhoda zmogla in po premagani zasneženi dostopni polici čez katero sva si nekoliko pomagala z vrvjo, sva si vsaj malo oddahnila. Zadovoljna nad izkupičkom sva poizkusila s povratkom do avtomobila. Med hojo pa je na zunanjem mrazu in siceršnjem padcu hormonov aktivnosti vse bolj zatekajoči vrat postajal vse slabše gibljiv. Borut je na koncu le stežka gledal pod noge vendar je zmogel z lastnimi nogami do avtomobila.

Zgodba, ki je bila v prvi vrsti le za pasjo ščetino od katastrofe in le za mišji bingelj od intervencije JRS, sva zaokrožila v jeseniški bolnišnici. Tam se je čez čas kakor duh pojavila Kiki, ki me je tudi zaradi pozne ure nagnala domov. Izkazalo se je, da je Borutu udarec skale prelomil zadajšnji trnasti odrastek 5. vratnega vretenca in počil 6. Ravno na tem mestu izhajajo iz hrbtenjače živci rok. To je bil razlog, da je takoj po padcu skale občutil bolečino v komolcu in mravljinčenje v prstih. Resnejših poškodb mehkih tkiv kasnejše preiskave na srečo niso pokazale. Boruta so v bolnišnici zadržali še nekaj dni na opazovanju in ga z vratno opornico izpustili v domačo oskrbo.

Taki dogodki odnos do jamarskih aktivnosti in siceršnjih aktivnosti v strmem svetu neogibno spremenijo. Vsaj pri meni je tako. Previdnosti ni nikoli dovolj (rogelj sem si dobro ogledal in izgledal je spojen s steno, žal pa ga nisem poizkusil zamajati). Kar poznam zelo izkušenih jamarjev, so vsi zelo previdni in ne tvegajo nepotrebne izpostavljenosti. Vendar jih to ne odvrne od izziva, da bi dosegli tvegano mesto v jami na način, ki se jim zdi sprejemljivo varen. Kakor pravijo: »Varno je zabavno!«

Dve z Ledenko povezani dejavnosti

Znak, da se raziskave te jame prevešajo v sklepno fazo, sta tudi aktivnosti, ki sta z Ledenko povezani vendar ju definicija njenega obiska ne zapopade.

Prva je bila predstavitev zgodovine raziskav te jame, gibanja količine ledu in nekaj razmišljanj o njeni speleogenezi na vseslovenskem srečanju jamarjev, ki je potekalo septembra v Centru vojnih veteranov poleg Logatca.

Predstavitev_naslovnica

Naslovnica predstavitve.

Druga aktivnost pa je vezana na novo prosto dostopno prostorsko bazo digitalnega modela reliefa zajeto s pomočjo LIDAR tehnike. Gre za daljinsko lasersko skeniranje zemeljskega površja (najpogosteje z zračnih plovil), ki nudi veliko natančnost in je v primeru korektne klasifikacije odbitih signalov brez večjih artefaktov (od uporabljene metode ustvarjenih oblik). Ker je siceršnja natančnost velika, ji to daje velik potencial za natančno umeščanje vhodov jam v prostor (določanje koordinat vhodov) in celo odkrivanje novih jamskih vhodov. Nesporni klubski in slovenski prvak digitalnega jamarstva je Miha Čekada. Ni preteklo prav veliko vode od objave baze, ko sem že na spletno pošto prejel njegovo prošnjo po alokaciji vseh treh vhodov v jamo opremljeno z zemljevidom digitalnega modela reliefa neposredne okolice. Na podlagi tega sodelovanja je nastal B zapisnik poprave leg vseh treh vhodov v jamo s priloženim kartografskim gradivom.

Poprava koordinat vhodov Ledenke.

Poprava koordinat vhodov Ledenke (avtor zemljevidov: Miha Čekada, Vir podlage: LIDAR, koordinate vhodov: Kataster JZS, Miha Staut).

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *