Povezovanje Petrove in Partizanske jame

V soboto 6.2. sva se z Anjo zopet odpravila Petrovo jamo pri Drenovem Griču. Že takoj se je jamarski dan začel malo drugače, ker nimava avtomobila, resnici na ljubo, nimava niti vozniškega izpita, sva se dobila na avtobusni postaji na Drenovem griču in peš odpeketala proti jami.
Po slabe pol ure hoje sva bila pri vhodu v Partizansko jamo (znana je tudi kot Jama v kobilji dolini). Na srečo so bila vrata na ozkem vhodu odklenjena. Hitro sva se preoblekla v takrat še prijetno suhe kombinezone in se stlačila v ozek vhodni rov po katerem teče kar dostojen potok. Z nekako skupinsko trmo sva se prebila skozi začetne dele rova in precej premočena prišla do čakalnice. Beseda dvorana je tu absolutno pretiravanje in skozi cel obisk jame sva se s spoštovanjem čudila dejstvu, da so tu partizani skozi vojno živeli. Spodnja etaža je vseskozi zalita in ozka, res ozka. Prvič sva lahko pretegnila noge šele, ko sva skozi razpoko stropu enega rovov prišla v zgornjo suho etažo jame. Pa ne, da bi bila ta prav prostorna. Kar sva pridobila na višini rova sva izgubila na njegovi širini. Pregledala sva vse izmerjene dele jame in z veseljem ugotavljala, da izgleda ‘konec’ pritočnega meandra zelo podobno kot konec ‘odtočnega’ v Petrovi jami.

Zunaj naju je pričakal lep februarski pomladni dan tako sva se lahko pogrela in vsaj za silo posušila na soncu. Kmalu sva odšla proti Petrovi jami. Na poti sva si ogledala še zelo zanimivo luknjo nad vodnim zajetjem. Ta pride na vrsto drugič. Pred petrovo jamo sva hitro zavezala štrik in se spustila v zdaj že zelo dobro znan vhod. Še enkrat ali dvakrat pa ga bova preplezala tudi brez luči. Hitro sva se prebila skozi prve ožine jame in prišla do neslavnega in zame do nedavnega neobstoječega meandra. Tega sva potem ob spremljavi mojega preklinjanja izmerila. Zadeva je namreč precej ozka, ko pa poskušaš še obdržati eno roko popolnoma suho za risanje potem ti pa papir pade v potok… Pot naju je potem peljala mimo kapnika, ki se ga zdaj kar prijelo ime Briljant, hej, če ima Postonjska enega ga ima lahko tudi Petrova, samo še vlakec manjka. Izmerila sva še zadnje ožine do trenutnega zaključka jame kjer je spet prijetno pihalo. Res bo treba z motiko v roki nazaj. S hitrostjo jamskega geparda in za njo jamskega mroža sva se vrnila na površje.

Sledil je sprehod do Drenovega Griča kjer sva v lokalnem športnem društvu ravno še ujela zadnje skoke in se veselila ekipne zmage Slovenije. Pa še za regijo obvezno pivo v HumanFishu na Vrhniki in plani za naslednjo akcijo. Kmalu, ampak ne, če bo preveč deževalo.

Spisal: Jaša Zidar, foto: Peter Gedei

Leave a Reply

Your email address will not be published.