45. obletnica odkritja Brezna pri gamsovi glavici

Postanek na poti do Ledenke pred vhodom v BPGG leta 2012

Postanek na poti do Ledenke pred vhodom v BPGG leta 2012

Zapisal: Aleš Lajovic

Petinštirideset – letnica ni ravno kaka okrogla obletnica, vendar sem se te dni med premetavanjem materiala v zvezi z Ledeno jamo na Viševniku nad Bohinjem vseeno spomnil na dogajanje konec avgusta 1969.

Namenili smo se v okviru PD Železničar na Mt. Blanc pa je ekspedicija odpadla. Nekam pa je le treba iti, smo si rekli in se odpravili najprej na Vogar. Pod modrim vodstvom dr. Tomaža Jančigaja smo kolena tja gor grizli še Anton Jenc – Žila, Stane Tomc in moja malenkost (Hov – hov). Že v trdi temi smo si našli prenočišče v enem od tamkajšnjih senikov, takoj nato pa se je ulilo.

Naslednji dan je bilo vreme kaj žalostno in na Planini pri jezeru smo se odločili, da ne gremo v Laz temveč na Viševnik. Tam smo dobili spodobno hiško (hotel Hilton) in mleka v izobilju, saj je tedaj sirarna še delovala. Za krave tam gori sta skrbela Janez in Martin, oba čez osemdeset let stara; eden je dobro slišal, drugi pa dobro videl in sta se lepo dopolnjevala.

Kislo vreme se je nadaljevalo, mi pa smo se odpravili v Zlatico in naprej v Ledeno jamo. Z Žilo sva se spustila verjetno kot prva na dno vhodne ledene dvorane in jamo izmerila. Zunaj naju je varoval Stane, ki je vztrajal na položaju kljub temu, da se je vreme med tem sprevrglo v rahel snežen metež. Vse se je srečno končalo. Nama z Žilo je na ledenem pobočju v jami in na aluminijastih lestvicah le malo zanohtalo.

Po snegu v hribih navadno posije sonce in tudi tokrat je, mi pa smo se podali na planjave okoli Činkojce. Imeli smo nove rdeče pajace (zrihtal jih je tedanji predsednik DZRJS Habe). In ker nismo točno vedeli kaj buli v nas – krava ali bik, smo se jim v širokih lokih izogibali. Šele pozno popoldne, ko smo se spustili do podolja proti Vodičnemu vrhu, je Tomaž vrgel kamen v neko luknjo, za katero se je potem izkazalo, da je kar zanimiva jama. V njej je bil prehod iz kamina v vodoraven rov nad njim, ki ga je deloma zapiral spodoben kamnit blok. Malo sem ga obklesal, potem pa se je začel premikati … Stanetu, Žili in meni je nekoliko zaprlo sapo vendar se je blok pravočasno ustavil tako, da je prehod ostal odprt; le malo smo se tresli, ko smo se tlačili skozi…

Iz Tomaževega brezna smo prilezli že v trdi temi, potem pa se je še ulilo. Ponovno. Zagrizli smo se v strmino. Že po nekaj deset minutah hoje smo ob poti zagledali brezno. Kaj bomo počeli naslednji dan, nam je bilo takoj jasno. Zvečer smo razpeljali osemdesetmeterco po koči in sušilo se je vse, saj smo bili dodobra premočeni.

Jutro je bilo ponovno lepo in odpravili smo se proti obetajočemu vhodu, ki smo ga srečali pretekli večer. Še prej smo zavili desno od poti, ki vodi z Viševnika proti Vogarju, pod stene (prejšnji dan smo šli tam levo) in takoj naleteli na precej globoko brezno – pregloboko za našo tedaj razpoložljivo opremo. Imeli smo namreč seboj le 50 metrov aluminjastih lestvic (več jih tako nismo imeli) in že omenjeno osemdesetmeterco. Pa drugo leto, smo si rekli in zavili do bližnjega že znanega vhoda. V brezno sta se spustila Žila in Stane in ju kar precej časa ni bilo na plano. V tem času sem malo stikal za jamami po bližnji okolici in v enem od spodmolov našel lobanjo nečesa, kar bi lahko bil morda tudi gams. In smo lobanjo nasadili na kolec, kolec pa fiksirali med skale pri vhodu; in tam je vztrajala še mnogo let, jame pa se je oprijelo ime Gamsova. Stane je napravil zapisnik in narisal načrt jame. So bile pa neke nejasnosti in naslednje leto so se zato “ajzenponarji” ponovno spustili v jamo. Tedaj je Miran (Šubelj oz. Sagmeister) našel prehod v spodnje dele jame. In potem se je začelo…

Srečanje viševniških veteranov na jubilejnem občnem zboru JKŽ. Stojijo (z leve proti desni): Sedijo (z leve proti desni):
Srečanje viševniških in ostalih veteranov na jubilejnem občnem zboru JKŽ, marca 2015. Na Viševniku niso bili Jernej Kalan – Nejc, Igor Zalar, Judita Levičnik – Dita, dr. Žiga Šmit in Viktor Robič – Brko. Zvezdana Čadež – Buc in Miljana Jančigaj – Babi sta bili na Viševniku večkrat, vendar vedno kot »prateči vod«. Stojijo (z leve proti desni): dr. Janez Holz – Hac, Jernej Kalan – Nejc, Iztok Trček – Jolbe, Marjan Raztresen – Rasto, Stane Tomc, Igor Zalar, Judita Levičnik – Dita, Miran Šubelj Sagmeister, dr. Žiga Šmit, Viktor Robič – Brko. Sedijo (z leve proti desni): Zvezdana Čadež – Buc, Miljana Jančigaj – Babi, Anton Jenc – Žila, Tomaž Jančigaj, Aleš Lajovic.

In danes? Gamsova je nekoliko utonila v pozabo, je pa bila desetletja najgloblja jama na Balkanu z omembe vredno dolžino poligona.

V Ledenki se je tekom let led toliko stopil, da se je odprl prehod v notranje dele te nenavadno velike, mestoma zelo lepe in prostorne jame. Poligon se bliža dvem kilometrom, globina pa tristotim metrom in je trenutno največja znana jama v narivu Slatenske plošče, katere najvišji vrh je Triglav. Najgloblja jama v omenjenem narivu ostaja Jama pod Debelim vrhom s svojimi 410 metri globine. Tudi tam je imel prste vmes naš Žila…

 

  1. Miran Sagmaister ima pripombe na Miran (Šubelj oz.Sagmaister). Pisalo naj bi Miran Šubelj Sagmaister. Zanimivo bi se bilo obiskati Debeli vrh nad planino V lazu. Tam sva z Južekom opazila ogromno brezen. Mislim, da nisva uspela vseh zabeležiti in raziskati. Če bi se kdaj odpravili razijskovat še neodkrite jame bi se pridružil.

    Lep pozdrav Anton Jenc Žila!

Leave a Reply

Your email address will not be published.