Kadrovska aritmetika je tudi tokrat zahtevala nekaj višjih funkcij, da sem uspel za zgolj enodnevno akcijo v Ledenko nabrati pravšnje število kandidatov. Med drugim je kadrovska suša botrovala tudi preusmeritvi akcije iz raziskav zaenkrat perspektivnih spodnjih delov jame v pregled tistih nekaj delov zgornje jame, ki so ostali bodisi neobiskani bodisi neizmerjeni. Pozitivna stranska plat vsega je, da se je zaradi krajše akcije Ines z Jako odločila pridružiti ekipici in nas v zmerno zgodnjih jutranjih urah pospremila do planine Viševnik. To sta poleg naše družinice dopolnjevala še iz Rakeka uvoženi zastavonoša mladih raziskovalnih upov Vid in vselej lojalni Stržinka.
Led na dnu Borutovega hladilnika.
Na Viševniku je že zjutraj vršalo. Oskrbniki Bregarjevega zavetišča so se namreč lotili vlačenja lesa in prestavljanja svinjaka iz brun s stare lokacije na zahodni strani stavbnega dela planine neposredno h koči, kjer bo obiskovalcem postavljen na ogled oskrbnikom pa v hvalo. Gre za resnično zanimiv artefakt, saj na fužinskih planinah pa tudi v širšem slovenskem prostoru svinj na planinah ni mrgolelo. Na tej pa so bile tako pomembne, da so jim v čast postavili domek. Jele in Stržinar sta se takoj ujela in čaj, ki je bil posledica te ljubezni je z naglico stekel po naših grlih. Z Ines in Jako smo se ločili in nadaljevali proti jami.
Zanimivo je bilo opazovati trop kakih tridesetih gamsov, ki so se z melišč nad hlodom sprehodili na rob planote nad Stadorskimi Orliči kot bi se sprehajali po Čopovi. Gamsi so se ravno poslovili pa se prikotalita iz grape nad hlodom dva izgubljenca. Prvi privijuga mimo nas in vpraša: „Živjo! Kje je pa Mojca Stritar?“ Začudenje je bilo le hipno. Predstavil se je kot Dušan Škodič, član uredniškega odbora Planinskega vestnika. Na račun odličnega članka o tej jami, ki ga je Mojca napisala v zadnjo izdajo omenjene revije, je jami popularnost očitno precej narasla. Izvedeli smo, da z ženo del poletja redno preživljata na planini Viševnik in iščeta vhod v jamo. Po izdaji njene lokacije sta priznala, da sama jame ne bi nikoli našla. Mi smo se podali proti tretjemu vhodu onadva pa verjetno precej časa za nami do prvega.
Melišče z morebitnim zunanjim izvorom.
Želeli smo pregledati tisto brezno, ki ga na zadnji in edini akciji v ta del jame Borut zaradi prekratke vrvi ni uspel pregledati. Spustili smo se do dna z ledom obdanega 14-metrskega brezna in ugotovili, da se zaključi v z ledom prelitem grušču. Poimenovali smo ga Borutov hladilnik. Pofotkali, izmerili in razopremili vse kar smo pustili za tretjim vhodom.
Prestavili smo se do prvega vhoda, pomalicali in odbrzeli drugi nalogi naproti. Vmes smo pregledali še stanje merilnikov temperature in ugotovili, da je ledu v čelu ledenička še nekoliko manj kot prejšnje leto, saj so noge čarovnice še nekoliko bolj razgaljene kot so že sicer bile. Jeseni leta 2011 je Kronegger zarisal mejo ledu v eno izmed nog. Ta meja je bila med našim obiskom pol metra od ledu.
Ker še nikoli nisem šel do vzhodnega konca Depandanse Rodica smo si vzeli čas tudi za to. Melišče, ki se nahaja na njenem koncu daje slutiti, da bi lahko bilo posledica pobočnih procesov, ki so vhod zasuli od zunaj. Rob dvorane je namreč blizu severnega dela sten, ki tvorijo vznožje Stadorskih orličev.
Ledu je vse manj.
Drugo merjenje nas je čakalo v spletu ozkih rovov pod kaminom, ki pripelje v Božo in Mici. Tudi v tega sta se med plezanjem kamina zapodila Borut in Bole. Žal z Vidom nadaljevanja, s kapniki, večjimi prostori in globljimi brezni, o katerem sta razlagala oba, nisva našla. Našla pa sva nekaj za trganje kombinezonov zelo primernih ožin, eno brezence in kamrico, v kateri sem se počutil silno nelagodno zaradi splošne naloženosti vsega kar je viselo nad menoj. V tem delu sva se na zadnje z Borutom dovolj razločno pogovarjala, ko sem prvič stal v Božo in Mici. Preiskano sva izmerila in pobegnila iz objema ožin. Zaradi neuspeha teh delov tudi nismo poimenovali. Čakajo prvotna odkritelja in njuno naklonjenost, da jih potegneta iz anonimnosti.
Kot se v tej jami često primeri, smo bili tudi tokrat pozni. Kljub temu smo se na planini zadržali še toliko, da smo z Jeletom in Škodičem pomodrovali o odkritem in v zgodnjem mraku opazovali nastajanje svinjaka na novi lokaciji.
Še opozorilo. Čarovnica se z vse posege v njeno integriteto zna maščevati. Zato previdno! Po Kronglocovem markiranju sem jaz fasal solidno rano v golen (glej objavo Fosilni in freatični strukturalizem). Po žaganju vzorca pa je Jasna vsled podora večjih blokov skoraj končala sploščena.