Povratek v Minas

Brazilske posebnosti sejmanja.

Brazilske posebnosti sejmanja.

V nekaj več kot pol leta sem že drugič službeno odpotoval v Brazilijo. Tokrat so nam obveznosti preprečile, da bi odpotovali tja v družinski zasedbi. Službeni kolegi pa so imeli druge načrte. Zato sem se na pot odpravil sam.

Tokratna pot je preko Brazilije (glavnega mesta) vodila v Belo Horizonte, ki je glavno mesto Minas Geraisa, z avtom nazaj v Brazilijo ter po nekaj dnevih v Rio. Ker je Minas znano Brazilsko jamarsko območje, sem tam napeljal nekaj kontaktov, ki bi nas v prihodnje utegnili pripeljati do tamkajšnjih jam vrednih obiska. Tudi uvoznik podjetja Petzl je jamar, ki v večji meri deluje na območju Ria in Sao Paula. Stikov je tako najbrž dovolj, da bi z morebitno odpravo gotovo spoznali ta lepša jamarsko obetajoča območja. Žal tudi tokrat ni bilo časa, da bi v kakšni daljši eskapadi spoznal jamske čare osrednjega dela Minasa. Obliž na izgubljeno priložnost je bila ponudba prijateljev iz EGBja (Espeleo Grupo do Brasilia) za nedeljsko jamarjenje v Arei.

Kakor sem že omenil, so cene osebne varovalne opreme v teh koncih zaradi močne brazilske zaščitniške politike izjemno visoke. Zaradi tega se jamarski gostitelji niso upirali ponudbi, da jim pripeljem nekaj opreme. Če na meji po kakem naključju kaj sprašujejo, je oprema seveda namenjena osebni rabi, sploh pa tako poceni, da okrog nje nima smisla tratiti časa.

Še ena zanimivost kluba EGBja je, da velik del njihovih članov tudi profesionalno deluje na področju jamarstva. Pred 5 ali 6 leti je bil (tako kot pri nas) na zvezni ravni namreč sprejet zakon o obvezni presoji vplivov na okolje katerega koli projekta z učinki na okolje. Če bi tak projekt utegnil vplivati na kakšno jamo, to fantje raziščejo in o tem podajo mnenje. Tako kot pri nas imajo tudi oni tri stopnje zaščite jam in tudi na podlagi tega se odločajo o bodočih posegih.

Rumeno cvetoči ipe'

Rumeno cvetoči ipe’

Emuji so ab originem Avstralci. V izseljenstvu pa se znajdejo skoraj tako dobro in se brez zadržkov pasejo po strniščnih ostankih.

Emuji so ab originem Avstralci. V izseljenstvu pa se znajdejo skoraj tako dobro in se brez zadržkov pasejo po strniščnih ostankih.

Na južni polobli je sedaj zima in v savanskem podnebju brazilske notranjosti to pomeni konstantno sonce s temperaturami, ki se gibljejo okrog 30 °C. Poletje – to je tisti čas, ko je sonce najvišje – je v primerjavi z zimo deževno in nekoliko hladnejše. V zimskem času relativna vlažnost pade tudi pod 15 %. Vlaga torej pari s telesa a se tega ne zavedaš. Zato je dobro piti dovolj in obilno. Pollistopadni gozd in trava v tem času izgledata precej posušeno. Izjema je nekaj dreves, ki cveti v sušni dobi. Med njimi izstopa ipe’ (poznajo belo, rumeno, vijolično in roza cvetočo vrsto), ki je med drugim tudi nekakšen simbol cerrada. Tako imenujejo nižji fiziognomsko na istrske džungle nekoliko spominjajoči savanski gozd teh koncev. Med drugim je znan kot vrstno najbogatejši savanski gozd na svetu. Žal so ga v preteklosti intenzivno krčili za poljedelstvo in živinorejo in ga je posledično ostalo le še kakšnih 20 % prvotnega obsega. Žal Evropo dosežejo le poročila o krčenju precej bolj znanega tropskega deževnega gozda Amazonskega bazena. Katastrofe, ki se je zgodila cerradu in atlantskemu deževnemu gozdu pa ne omenja nihče več.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Helektitja je v teh jamah precej.

Helektitja je v teh jamah precej.

V Braziliji je običajno dan za jame nedelja. Kakor sem morda že omenil, smo ponovno napadli Areio. Isto jamo, kot med mojim zadnjim obiskom. To je bila praktično edina možnost, ker klub jamo trenutno intenzivno raziskuje. Ocenjujejo, da naj bi bilo rovov za okrog 10 km, torej še enkrat več kakor so ocenjevali med mojim zadnjim obiskom, ko nas je ustavil sifon. Tokrat pa je bil zaradi suše prehoden. Flore in favne že nekoliko bolj vajena glava se ni več pretirano ozirala za morebitnimi kačami, ki prežijo med visoko travo in rastlinami, ki jih samo takneš in te mesto srbi še cel teden. Tudi klopi, ki sem jih staknil med zadnjim obiskom, bojda niso posebno nevarni. Jama tudi ni znana po histoplazmozi in rjavih pajkih rodu Loxosceles, ki jih  je začudoma zelo malo. Vodne jame naj bi bile z vidika okužbe s histoplazmozo bolj varne a to ni vselej pravilo. To je bil razlog, da sem gobice in različne vatke po manj prezračenih rovih pustil lepo pri miru.

Za sifonom se odpre skoraj nedotaknjen intenzivno zasigan fosilni rov. Ponovno je klasike in helektitja dovolj, da se da pritiskati v nedogled. Žal so vnovič oprema, znanje in razpoložljivi čas omejevali fotografsko kakovost.

OLYMPUS DIGITAL CAMERAEkipa je šla meriti neko s podornim gruščem na pol zasuto dvorano, ki po dolgem meri skoraj 100 metrov. Moja naloga je bila iskanje prehodov med dvorano in vodnim rovom ter markiranje točk. Po opravljenem delu smo se odpravili še naprej dolvodno. Jama se zelo daleč nadaljuje v vodnem rovu po katerem brodiš in se čudiš oblikam in količini kapničja nad poplavno cono. Ker smo ob 17:00 morali obrniti, je na neki točki rova zabrnel alarm, ki je z rdečo utripalko kazal proti izhodu. Rov pa se nadaljuje v neznano. Obrniti se takole sredi rova pusti nekaj občutka neizpolnjenosti.

Drugič še.

Leave a Reply

Your email address will not be published.