Po napovedniku in vabilu v pretoku listavskih sporočil prejšnjega tedna, smo se ob nezaslišanem interesu po raziskovanju novega, komajda nabrali trije jamarsko ne več najsvežejši kameradi za napad na Kiklopove skrivnosti in vse kar leži onkraj. Za izvedbo akcije sem resnično moral uporabiti vse svoje spretnosti, saj sem uspel zanimirati Luko Kroneggerja, ki se po petletnem premoru vrača v jamarske vrste in vsem dobro poznanega Boleta, ki je kolebal med Čolniči in Ledenko (Po njegovih besedah je bil Klok mož, ki je se mu lahko zahvalim, da je sobotna akcija v Ledenko uspela).
Zaradi naraščajoče dolžine jame in tudi siceršnjega dolgega pristopa, smo se tokrat odločili spati nekje bližje jami. Pozna ura prihoda je prispevala k temu, da smo si za to izbrali običajno parkirišče nad Vogarjem. V še vedno temnem jutru po za nekatere hladni za druge pa utesnjeni noči je za dokončno budnico poskrbelo spoznanje, da vrtalko sicer imamo svedra zanjo pa ne. Hrabra trojka se zaradi tega ni predala in je sklenila, da bo preizkusila srečo z eko jamarjenjem oziroma jamam in denarnici ne pa tudi vrvem prijaznim opremljanjem. Za tehniko z zatikanjem zank torej.
Tehnika sidranja z zatikanjem zank
Če odštejem globoko ureznino na moji goleni, ki jo je prispeval odkrušen rob pred Dvorano socialnega dialoga, je pot do Kiklopa minila brez posebnosti. Celo mimo siren Bregarjevega zavetišča se nam je v obe smeri uspelo prikrasti.
Čudežna žavba ameriške proizvodnje, ki še gangreno pozdravi
Ustavili smo se le toliko, da smo na dveh mestih označili obseg ledu v vhodni dvorani.
Označba višine ledu v vhodni dvorani
Označba obsega ledu na dnu vhodne dvorane
Od zadnjega sidrišča do dna Kiklopa je po dokaj pravilnih Petrovih ocenah 35 do 40 m. Skalni prag, ki dvorano deli na dva dela in skozi katerega je urezan meander pa je precej višji od metra in pol. Pritoka z leve nismo pregledali, ker se vhod vanj nahaja kakih 8 m nad dnom. Dvorana na drugi strani Kiklopa se preko preveč aktivnega melišča spusti do naslednjega okrog 25 m globokega skoka. Od tod naprej jama izrazito poteka le še vzdolž prelomov, ki se razkrivajo z lepimi tektonskimi zrcali. V že omenjeno sledeče brezno smo se spustili preko enega izmed njih.
Nad Zrcalom
Spodaj smo ponovno naleteli na žuborenje tokrat že močnejšega potočka. Protitočno je vodici skozi meander mogoče slediti kakih 15 m do očarljivega slapu, ki smo ga poimenovali po nedavno preminulem članu JKŽ Sandiju. Zdelo se nam je, da je umaknjena kapelica v katero se steka slap primerno zatočišče, kjer bo njegov duh našel svoj mir. Dolvodno se ob zrcalu spustimo še približno 10 m do z bloki zasutega dela kamor odteka vodotok. 7 m višje v breznu pa se nahaja okno, ki nas povede v novo dvorano in iz nje izhajajoči rahlo spuščajoči se rov. Tla so tod prekrita s starim, precej suhim blatom leva stena je ponovno tektonsko zrcalo desna pa razkriva znake freatičnega nastanka. 15 m poševni skok je zalogo naših priročnih sidrišč dokončno porabil in tudi ura se je že bližala odhodu. Zaradi tega smo sklenili, da skočimo zgolj pogledati kako se rov nadaljuje. Prepih, ki je še v Kiklopu izrazito vlekel not, se je tod ponovno obrnil in izrazito vleče ven. Iz tega sklepam, da mora jama imeti večje število morda tudi nam nedostopnih izhodov in je verjetno precej razvejana. Za skokom se po krajši drsalnici ponovno spustimo kakih 5 m. Tod pa se strop zniža toliko, da nas prisili v plazenje. Znaki freatike so dovolj očitni. Po tleh je še vedno blato prepredeno z izsušitvenimi razpokami in prekrito z zelo tanko plastjo sige, ki poklja pod koleni. Na drugi strani prehoda iz ožje pasaže ponovno zaslišimo vodotok. Vendar se rovi cepijo še vsaj na štiri strani. Zaradi tega smo to mesto imenovali Križišče petnine. Podobno kakor Mojca in Borut ne najdeta razumevanja za izraze kot so socialni dialog ali sonaravna paradigma, smo se tudi sami spraševali zakaj slavisti pri vseh neverjetno podrobnih in zagonetnih pravilih naše slovnice (npr. levi neujemalni prilastek) niso opazili petnine oziroma večnine (en rov, dva rova, trije rovi, štirje rovi, pet ROVOV???). Levo nazaj pridemo v pritočne aktivne dele našega preloma. Desno gor pritočni prelom, kjer se 50 m naprej, višje čez potrebno prečko ponovno kaže črnina. V istem rovu se po petih metrih odcepi navzdol še en vzporedni pritočni prelom, ki je spodaj žal zasut. Naprej čez lužo so odtočni aktivni deli. Zadaj pa rov od koder smo prišli. Po aktivnem delu malo naprej je Križkraž, sotočje obeh krakov voda. Po dnu lepega meandra vodici sledimo še nekaj deset metrov do SIFONA. Pravi pravcati sifon na 1372 m n.v. s čarobno vodo smaragdne barve. Zaradi tega Čarobni sifon. Rov nad njim je visok in prepih nakazuje, da je prehod verjetno višje zgoraj. Žal v pogojih brez zadostne količine opreme simo bili sposobni izdelati prečke nad vodo.
Ura za povratek je bila prava. Zato smo na tem mestu sklenili tokratno raziskovanje. Z dna jame do Ljubljane je namreč sedaj najmanj 7 ur potovanja. Z obljubo, da se vrnemo pokukati v razpoko nad Čarobnim sifonom, smo vsak svojih misli odžimarili proti izhodu.
Merili ponovno nismo. Glede na priročni aneroid je jama sedaj globoka 270 m. Ocenjujemo, da smo odkrili okrog 250 m novih rovov in jamo poglobili nekaj čez 100 m.
Kar ostane od novih rokavic po taki akciji
1 Comment