Srečanje s Kiklopom

Ledu je v jami čedalje manj. Foto: Peter Gedei

Tale bo pa ravno prav velik za hladno Coca-Colo. Foto: Peter Gedei

Po razveseljivih novicah pretekle akcije v Ledenki smo se po še eni iz Gamse prestavljeni akciji neučakani vanjo tokrat podali Ines, Miha in Peter. Trden načrt akcije je bil, da izmerimo jamo. Rušit se je začel že s tem, ko smo s seboj vzeli 100 m devetmilimetrce in ostalo kramo za opremljanje jame. Plan: najprej pogledat do konca in potem izmerit nazaj grede.

Tokrat smo se zaradi izkušenj z dolgim pristopom odločili za spanje pri Pacu in zgoden odhod. Res smo pred Gamso stali že ob 7:30 in pristopili do melišča pod vhodom ob 8:30. Do konca jame je sedaj dobri dve uri in pol. Na dnu Mlečnega meandra (tako smo ga poimenovali zaradi obilice jamskega mleka), kjer smo zadnjič obupali, smo tokrat najprej poizkusili v pritočni konec. Po kakšnih 20 ali 30 m sledi 4 m stopnja nad katero se rov kmalu tako zoži, da je samo še za najbolj suhe. Tudi višje ni dosti bolje. Zaradi tega smo poizkusili navzdol. V zadnji akciji smo prišli do razširitve v kateri izdela meander izrazito dvojno šikano. Čez prečnica. Na drugi strani pa v isti višini elegantno po polici še kakih 10 m do 15 m do brezna. Na njegovi nasprotni strani se vidi nadaljevanje meandra. Mislili smo si, da bo na dnu pač mukotrpno meandrasto nadaljevanje in se celo že poigravali z idejo prečnice v kak bolj razširjen višji del meandra.

Malce mlečnih tvorb. Foto: Peter Gedei

V Mlečnem meandru. Foto: Peter Gedei

Na dnu pa se je začuda odprlo navzdol. Sprva kakih 25 do 30 m pod kotom 70 stopinj po prehodu pa se odpre prostorna dvorana z morda 30 ali 40 m nižjim dnom. Malo pod prehodom nam je zmanjkalo vrvi. Z običajno Petzlovo štirinajst-ledko bežno orišeš njegov poden, nadaljevanje pa lahko le slutiš izza skalne bariere na skrajnem koncu. S Petrovo močnejšo lučko se je dalo pokukati tudi onkraj in si z obilo domišljije in dosedanjimi jamarskimi izkušnjami predstavljati spodobno nadaljevanje. Brezno, ki smo mu nadeli ime Kiklop (po kotanjastem očesu na dnu stopnje in zaradi dimenzij seveda) bi lahko ocenil kot 70 metrsko vertikalo z dostopom vred, sam spodnji del pa bi naravnal na okoli 40 metrov. Skrajni rob črnine pod Kiklopom je Peter ocenil na 30 dodatnih metrov globine ampak to so že fantazije. Na levi strani se obeta še nov meander, na stropu pa zeva kar nekaj kaminov, kot kaže vodno aktivnih. Kakorkoli, jama se sedaj šele pošteno začne. Dno Kiklopa je verjetno nekje na 200 m globine od najvišje točke.

Časa je že tako primanjkovalo. Glede na siceršnjo utrujenost in deloma tudi mraz, smo se odločili, da se bomo v eni akciji posvetili izključno merjenju. To pomeni, da razen merilne opreme druge opreme ne bo.

Pacu gre ena velika zahvala za kontinuirano podporo pri raziskavah te jame. Brez njega bi bila marsikatera vožnja do parkirišča nad Vogarjem dražja in večkrat bi zvečer ostali brez hrane. Tokrat pa se je ponudil tudi kot gostitelj preko noči.

Več fotografij se nahaja v fotogaleriji: http://www.ljudmila.org/jkz/fotogalerije/gal_222/

Leave a Reply

Your email address will not be published.