V soboto 18. 6. sem se na podlagi poziva Roka Stoparja pridružil italijanski ekipi v Davorjevem breznu. Namen akcije je bil meritev neizmerjenih pritočnih delov pred kratkim odkritega kolektorja in plezanje nekega kamina malo pred sifonom. Sifon, ki sta ga še na prejšnji akciji morala prečiti Peter in Ines, je spremenjen v dokaj udobno pasažo skozi katero ti vzgon vode pomaga smukniti tako rekoč brez napora. Proti končnemu sifonu stekajoče se rove na drugi strani pasaže, si lahko ogledate v nedavni Petrovi reportaži o tej jami. Na koncu pritočnega dela je ožina skozi katero piha in jo je potrebno naravnati na človeško širino. Kamina žal nismo uspeli zlesti do vrha, ker je novonabavljeni “noname” peresni vrtalki pri četrti luknji zmanjkalo energije. Ne glede na to smo bili z izkupičkom zadovoljni, saj smo jamo podaljšali na več kot 2 km.
