Obisk Kite Gaćešine 13. do 15. 5. 2011

Zgodba se je začela nekega majskega večera, ko sva se z Ines udeležila predavanja hrvaških jamarjev Darka Bakšića in Daliborja Paara o velebitskih jamah. Ne zelo naključno sva na predavanju srečala še Vesno (Hrdličko) in Marka (Erkerja). Po ustaljenem običaju smo se po koncu predavanja zatekli še v bližnjo gostilno. Spomini na lanskoletni obisk Munižabe so se med klepetom širili, kot vonj konjaka v ogretem kozarcu. Dva izmed glavnih akterjev raziskav Kite Gažešine smo imeli na dosegu roke in Vesnino pobudo sta sprejela z odobravanjem. Dalibor se je celo ponudil kot vodič po razvejanih rovih najdaljše Hrvaške jame.

Že naslednji petek je z vmesnim postankom v Zagrebu, kjer je prisedel Dalibor, naša mala odpravica drvela z JRSjevskim kombijem Krajini naproti. Zaradi noric sta udeležbo žal morala odpovedati Vesna in Roman pridružila pa sta se nam Logaška člana Jasna in Dejan ter Bojan Jereb iz Gorenje vasi.

Vhod v jamo se odpira na masivu Crnopca nad naseljem Gračac. Z višino 1402 m n.v. predstavlja najjužnejše obronke Velebita nekateri pa ga štejejo tudi v samostojno gorsko skupino. Zaradi izrazitega kraškega terena ga okoliško prebivalstvo gospodarsko ni nikoli izkoriščalo v večji meri in je zaradi tega do danes ohranil dokaj naravni videz z značilnimi dinarskimi bukovo jelovimi sestoji v na mestih izjemno težko prehodni kraški pokrajini. Povojno gozdarjenje pa je vendarle prineslo tudi nekaj otipljivih koristi, saj je zaključek gozdarske ceste 3 minute hoda od vhoda v jamo.

Vhod v jamo so našli že pred izgradnjo ceste. Med nočnim pristopom iz Gračca proti Munižabi se je Šibeniška ekipa v slabo preglednem terenu dodobra izgubila. Med vzpenjanjem so prišli do roba vrtače iz katere se je prelival mnogo hladnejši zrak. Od tedaj do 19 dolžinskih km je minilo le nekaj let.


Po nočnem prihodu smo vsak po svoje razprostrli ležišča in zaspali, saj nas je naslednjo noč čakalo jamsko spanje vprašljive kakovosti. Naslednje jutro smo se po opravljenih obredih okrog 10.00 spravili v jamo. Cilj naše ekipe je bil merjenje nekaterih atmosferskih parametrov na različnih delih zgornje etaže jame (načrt je tule: http://www.speleologija.hr/kitagacesina/foto/male/2008-KitaGacesina-profili002.jpg). Dalibor je namreč fizik in se v okviru nekega raziskovalnega projekta ukvarja z razumevanjem jamske klime izbranih velebitskih jam.

Velikost ekipe je narekovala ležeren tempo pri katerem smo se lahko dodobra naužili zanimivosti. Jama se tako rekoč na vsakem koraku cepi v brezštevilna brezna in kamine, ki so očitno precej mlajšega nastanka kakor je vodoravni rov, ki jih povezuje. Nekateri izmed njih vodijo v nižjo etažo na globini okrog 300 m. Četudi rov na načrtu kaže precej vodoraven značaj, je spustov in vzponov po vrvi kar nekaj. Tudi zaradi tega smo za obisk zgornje etaže porabili tako rekoč cel dan.

Hrvaško jamarstvo se od slovenskega razlikuje tudi po tem, da se niti malo ne brani jamskega spanja, saj si na površju prepuščen (ne)milosti atmosferilij, in žeji, saj vode na planotah pogosto primanjkuje. Bivak je tako postavljen le uro stran od vhoda. Zaradi bližine izhoda se je po večerji razen Marka slovenski del ekipe družno odločil izpustiti izkušnjo spanja v jami. Zalegla niso niti Daliborjeva opozorila o prihajajoči hladni fronti, ki naj bi nad območje prinesla možen sneg. Fronta je na srečo kasnila in dež nas je ujel šele popoldne med vračanjem v Slovenijo. Kot gostitelj se je Dalibor še dodatno izkazal, saj je celotno ekipo povabil na kosilo k sebi domov v Samobor.

Čeprav so ponavadi precej turistično obarvane, so tovrstne akcije vendarle zanimive, saj ti odstrejo veliko večjo pestrost jam, kot smo je vajeni v nam ljubi Sloveniji.

Fotografije: Dalibor Paar in Marko Erker

Miha Staut

Leave a Reply

Your email address will not be published.