In tam sem videl svetlobo,« je rekel Lilc daljnega leta 1994, ko sva ležala v hladu Viline pećine pri Dubrovniku. »No, in kaj je bilo potlej?« »Potlej-a ni bilo, nismo več šli tja.« »Ne, ne razumem (in še danes ne), kako niste šli?« »Pač, nismo šli.«
Nato sva se nekaj pričkala. Jaz nisem razumel, kako da tja niso več šli, kako da jih tista svetloba ni žrla, jim kratila nočnega spanca (najbrž zato, ker je bila dnevna), skratka kako zdržijo, jih res ne zanima… on pa je bolj ali manj stoično molčal.
Kmalu zatem smo se odpravili v Potiskavec gledat dnevno svetlobo. Pred leti sva bila tu s Sandijem. Takrat je bila voda visoka in midva slabo opremljena. Nisva prišla daleč. Tokrat je bil lep poletni dan, primerno vroč za brodenje po vodi. Seveda smo se oblekli v neoprenske obleke. Prebili pa smo se le do jamskega vhoda. Naprej ni šlo, saj je bila na vhod zavaljena velika skala, ki je ni bilo moč obiti pa tudi odstraniti je nismo mogli. Pihali smo od jeze in vročine. Kar v neoprenih smo se zbasali v avto in odpeljali v Podpeško jamo. Še sreča, da smo parkirali kar v jami. Še danes mi postane vroče, če se spomnim tiste »neoprenske« vožnje.
Kljub »skisanim« možganom mi tista skala ni dala miru. Na piko sva jo vzela z Nebojšo in se nadnjo spravila s kobro. Plan je bil preprost. Ali jo razbijeva ali vsaj navrtava in pripraviva na obisk tretjega člana. Na srečo se je usmilila že naju. Uspešno sva jo razkosala, očistila vhodni del in se odplazila do vode. Prehod do dnevne svetlobe je bil tako odprt.
Čez čas sem srečal Toneta Oberstarja. Debata je nanesla tudi na Potiskavec. Povedal je, da sta s kolegom imela kar nekaj dela, da sta zavalila tisto veliko skalo na jamski vhod. S tem naj bi preprečila krajo človeških ribic, ki jih zaradi lahkega dostopa bojda pogosto odnašajo iz jame. Naslednjič sva šla v jamo iskat dnevno svetlobo z Davidom. Tokrat sva šla pogledat, če je vhod res prost, še preden sva se preoblekla. Bil je. Poleg standardne opreme sva vzela s sabo še merilni komplet. Splazila sva se do vode. Kot običajno so naju tam pričakale človeške ribice. Od tam sva po vodi prebrodila do prvega sifona, ga zaobšla po obhodnem rovu in tako prišla do točke 17. Do tu je bil načrt jame že izrisan (IZRK, 1973), za del jame od tam naprej pa je bila izdelana skica (Pugelj, 1957). Naj takoj povem, da se je Kranjcu in Vadnjalu (IZRK) ob enem izmed obiskov zgodil neljub dogodek. Pri povratku iz jame je bil vhod v jamo zasut. Na srečo je bila velikost skal, ki so zapirale vhod, manjša od dimenzij vhodnega rova (mimogrede, je precej ozek) tako da sta skale drugo za drugo odmikala v notranjost rova. Ob tem se je Vadnjal laže poškodoval. Prekopala sta se na površje. Na bližnjem travniku je bil kmet in vprašala sta ga, če je pri vhodu v jamo opazil kaj nenavadnega. Dejal je, da je slišal premetavanje skal in videl dva mulca, ki sta se sukala po grmovju okoli vhoda, vendar jima ni posvečal posebne pozornosti. IZRK-jevcema se je jama gotovo vtisnila v trajen spomin, kot tudi nekemu Angležu, ki se je pred leti na skalnih nožih v tej jami tako porezal, da je moral poiskati zdravniško pomoč.
Vrnimo se v temo, k točki 17. Tu se rov razcepi. Zahodni rov je skoraj povsod zalit z vodo, ki je na več mestih tako globoka, da ne dosežemo do tal. Kmalu se razcepi. Voda popolnoma zalije del, ki vodi naravnost. Nisem čisto prepričan, ali je to sifon ali le z vodo zalit rov brez nadaljevanja. Če bi malo prej odplavali na desno, bi prišli na kopno do podorne dvorane. Edino na tem mestu v jami je moč zaznati vodni tok. Povsod drugje imaš občutek, da ni pretoka, da gre za ujeto vodo. Voda teče proti vhodu. Mi nadaljujemo s plavanjem po rovu naprej in kmalu pridemo do mesta, kjer napredovanje nad vodo ni mogoče. Tu je gotovo sifon, delo za potapljače. Vidi se par metrov v globino, toda ne do dna, rov pa je na več mestih visok nekaj metrov. Od točke 17 vodi še eno rov. Malo gor, malo dol, vseskozi pa je ozko in strop dokaj nizko. Tudi tod je na nekaterih delih voda, vendar bolj plitva. Na več mestih je neizbežno plazenje po mešanici vode in blata. Tako se priplazimo do podora. Skale, steklo, konzerve – vse to osvetljuje dnevna svetloba – tista, ki sva jo iskala. Ja, res, skozi podor se vidi na plan. Skozi špranjo bi si bilo moč podati roke. Več prostora ni, saj prehod zapira res ogromna skala. Potrdilo se je tisto, kar sva z Davidom slutila, in sicer, da sta Potiskavec in Zelenka enoten sistem. Podor, ki sva ga opazovala, so vhodni deli jame Zelenka. Velika količina podornega kamenja je posledica miniranja v sklopu osuševalnih del, ki so jih izvajali na Dobrepolju. Na površju sva izmerila še medsebojni položaj vhodov. Ob primerjavi rezultatov meritev v jami s temi na površju sva ugotovila, da se seveda ne ujemajo. Nekje je napaka, najina ali IZRK-jeva. Da bi ugotovila, čigava, bi morala premeriti vhodni del. Volje za to pa ni in ni.
Dobrepolje so čudni konci. Tam v gostilni še nisem srečal osebe ženskega spola, kolegom so vlomili v avtomobile, nadnje sčuvali odvezane pse, žive zasipali v jamo…