Po večletnem premoru se je jamarski klub Železnicar iz Ljubljane odpravil v tujino in tudi tako zaznamoval 40. obletnico svojega delovanja. Prve stike z ukrajinskimi jamarji smo vzpostavili s pomočjo JD Rakek, ki je leta 1994 obiskalo Krim. Izročili smo jim dopis z našimi željami in kmalu prejeli odgovor. S koristnimi napotki nam je pomagal tudi Jaka Jakofčič, ki je na to temo pripravil predavanje z diapozitivi.
Celotno odpravo smo organizirali v izredno kratkem času. Potrebovali smo mesec dni. Toliko nas je namreč locilo od proslave 40-letnice. V tem času smo zbrali nekaj sponzorjev, največji problem pa je bil prevoz, kajti na železnici nam niso odobrili brezplačnih vozovnic (povratna karta Ljubljana-Lvov cca 230 DEM). Tri dni pred odhodom nas je odrešil minibus neke potovalne agencije s šoferjem, neomejenim številom kilometrov, brez stroškov za cestnino, nafto, morebitne prometne prekrške.., za ceno 200 DEM na osebo.
Ples vampirjev vrste JKŽ v enem izmed zakarpatskih hotelov. Foto: Tibor Gedei
V petek zgodaj zjutraj deset jamarjev, dve jamarki in en nejamar zapustimo Ljubljano. V času potovanja se je dogajalo marsikaj. Posebne zgodbe so mejni prehodi. Naslednji dan prispemo v Ternopil, kjer se srečamo z našimi gostitelji (Vitalij, Valerij, Jura), namestimo v hotelu ter sestavimo podroben program za naslednje dni.
Nedelja
Odpeljemo se s Ternopila cca 100 km daleč proti JV, v vas Krivce, kjer obiščemo prvo jamo. Kristalnaja je turistična jama. Obisk je od samostojnosti Ukrajine močno upadel. Jamo si ogledamo po daljši varijanti, odnesemo nekaj sadre, fotografiramo ter si ogledamo okostje človeka, ki se je v jami izgubil v začetku stoletja.
Ponedeljek
Gasilka iz drugega najdaljšega sistema na svetu - Optimističeskaja. Foto: Tibor Gedei
Ukrajinske jame so izoblikovane v krhki kamenini sadri. Foto: Tibor Gedei
Prvi maj – praznik dela. V kolhozu, v bližini druge najdaljše jame na svetu (Optimističeskaja, nad 200 km) praznujejo praznik delovno. Izdelujejo opeko. Vzamemo si čas, pripravimo zajtrk, nato pa v spremstvu dveh jamarjev iz Lvova obiščemo jamo. Jama je pravi labirint, tako se zgodi, da je na razpotju naenkrat možnih tudi po sedem različnih variant. Rovi so ozki in nizki (meandri). V jami je več bivakov, ki so bogato okrašeni s skulpturami. Živalstva v jami nismo opazili. (Isto velja za vse druge obiskane jame.)
Torek
Po naporni in kratki noči si dopoldne ogledamo srednjeveško mesto Kamenopodolsky, s trdnjavo in etnološkim muzejem, popoldne pa jamo Slavka. Raziskuje jo kijevski klub. Trenutno je dolga okoli 10 km, raziskave pa so v teku. Po besedah smo prvi tujci v tej jami, kar se je kasneje izkazalo, da sploh ni res. Verjetno pa drži, da to zatrjujejo vsakemu tujcu. Jama je izredno lepo okrašena z “ogromnimi” kristali (velikost do 10 cm) in ena redkih, v katerih se vidi voda.
Sreda
Prekrasna kozaška razglednica: ob vznožju srednjeveškega gradiča, spomenika nulte kategorije, stoji v posmeh "prekrasna socialistična fabrika". Seveda oba objekta nevzdržno propadata. Foto: Tibor Gedei
Ko se nabiješ z vodko, je ves prelepi svet tvoj. Tudi po streznitvi ni težav. Ukrajinska vodka je zvarjena tako, da mačka nimaš nikoli. Foto: Tibor Gedei
Obisk jame Ozernaja. Vhod v jamo je v manjši globeli sredi preoranega polja, ki mu ni videti konca. V jami so se med drugo svetovno vojno skrivali Židje, po vojni pa ukrajinski partizani, dokler jih niso odkrili in transportirali v Sibirijo. Jama slovi po 450 m dolgem in 6 do 8 globokem meandru, ki ga sekajo prečne razpoke. Za premagovanje te razdalje smo potrebovali celo uro. Najhuje je bilo za našega gosta nejamarja, ki se kot se je izrazil sam, tako ne preznoji niti v savni. Pred leti je gladina podtalnice v jami in širši okolici iz neznanih vzrokov upadla za 5 m. Po umiku vode so odkrili še 90 km jame.
Četrtek
Zadnji delovni dan si ogledamo jamo Mlinki (22 km), tj. Eno krajših jam (pri njih je jama votlina naravnga nastanka, daljša ali globja od 35 m). Utrujeni in že malce naveličani kristalne enoličnosti se sprehajamo po labirintih. Medtem zunanji del ekipe pripravlja kosilo ter minibus za odhod. Simbolično obdarujemo vodice, Juri in Vitaliju pa podarimo vso odvečno hrano. Vrnitev v Ternopil (hotel). Po napornem jamolazenju si privoščimo finsko savno. Sledi potepanje po mestu, nakupovanje (?!)…
Bolščanje proti zahodu - gasilka s poti po Ukrajini. Desno spodaj naš neutrudni šofer avtobusa - Voje. Foto: Tibor Gedei
Obisk moškega dela karavane JKŽ v ukrajinsko finski savni. Foto: Tibor Gedei
Zvečer nas povabijo na slavnostno večerjo v neki dvorec, kjer res ni manjkalo ničesar. Glede na dotedanje izkušnje je bilo res težko verjeti, da je kaj takega tam sploh mogoče. Gostimo se po “rusko”, brez prave mere pri hrani in pijači. V ranih jutranjih urah nam razkažejo še svoje klubske prostore. Sledi izmenjava naslovov, skromnih daril…
Zgodaj zjutraj zapustimo Ternopil. Zadnja postaja v Ukrajini je v neposredni bližini mejnega prehoda, kjer na izredno dobro urejeni bencinski črpalki kupimo velikega palčka, ki sedaj krasi “ferajn”.
Naj na kratko opišem se dogajanje na mejnem prehodu Čop. Kolona. Mimo ne gre. Posrednik na pogajanjih nas za 90 DEM, s pomočjo dveh vinjenih švercerjev, spravi mimo vrste. Na samem mejnem prehodu iz neznanih vzrokov in pojasnila čakamo v minibusu. Pred nami nikogar, za nami nikogar. Čakamo. Pohaja nam potrpljenje. Avtoradio privijemo do konca, nekdo vzame v naročje palčka, z njim pleše po minibusu, obenem pa vsi glasno prepevamo: “Nekaj me muči le, nekaj želi si srce..” Vojak, edino živo bitje v bližini pade v smeh, carinik, ki se kmalu prikaže, pa v bes. Utišamo radio. Kot kaže je naša razposajenost pomagala. Dovolijo nam naprej. Na nikogaršnjem ozemlju je veselje na višku – končno zunaj! Madžarska carina je zgolj formalnost. Za celoten prehod meje smo porabili dve uri in pol.
Privoščimo si večerjo v dobri gostilni kmalu za mejo. Nato maratonska vožnja proti Budimpešti in skozi njo na obalo Balatona. Tam počivamo (ogled butikov, sprehod ob jezeru, poležavanje na obali..) V Ljubljano se vrnemo v soboto v poznih večernih urah.