Podpeška jama

Potapljaški klub Norik Sub. Najatraktivnejši klub v Sloveniji. Vedno najdemo možnost in izgovor za potop. Tudi pozimi in v slabem vremenu. Odkrivanje neznanega. Avantura. Zadnja leta vse pogosteje v jamah.

Na žalost pa vremenske razmere za potapljanje v jamah niso vedno primerni, predvsem velika količina vode je sovražnik jamskih potapljačev. Močni tokovi in slaba vidljivost namreč kvarita potapljaške užitke in učinkovitost raziskovanja neznanega.

Tako smo potapljači Norik Suba okoli božiča 96 zašli v Podpeško jamo. Medtem ko so bile zunaj razmere za potapljanje skoraj nemogoče (mraz, sneg, visoke vode), smo tukaj našli zatišje. Jamo je omenjal že Valvasor, saj je v njegovem času prebivalstvo Suhe krajine sem prihajalo po vodo, kar dokazujejo debele plasti keramike v jami.

V jamo se pripeljemo z avtomobilom, saj je vhod kot skladišče in garaža. Pričaka nas prijetnih jamskih 7 ali 8°C nad ničlo. Na “parkirišču” se tako lahko udobno preoblečemo v potapljaške obleke in opremimo z jeklenkami. Težko izberemo smer potopa – s tokom ali proti njemu. Vhodna dvorana jame se namreč nadaljuje v dva rova: v pritočnega in odtočnega. Odločimo se za pritočnega, a že po nekaj metrih zagledamo jez. To je za potapljača najtežji del, saj je pot z vso potapljaško opremo do vode precej težavna.

Voda za jezom je globoka 3 do 4 metre, samo jezerce pa je dolgo približno 45 metrov. Strop nad jezerom je spočetka visok le 2 metra, na koncu pa je manjša dvoranica, ki se konča s sifonom. Tam se končno prvič potopimo 2 metra globoko in 10 metrov daleč. Nato izplavamo na površje v drugi dvorani, ki je precej prostornejša od prve. Zaradi zajezitve je globina vode 3 metre.

Na koncu te dvorane pa se potopimo v glavni, 150 metrov dolg sifon. Največja globina je 15 metrov, povprečna širina sifona je 6, povprečna višina pa 2 metra. Sifon poteka večinoma v smeri proti jugu. Na dnu in v razpokah je precej usedlin, ki jih potapljač s plavanjem in z izdihanim zrakom dvigne s tal in vsuje s stropa. Zato je vidljivost na začetku potopa okrog 6 m, ob vrnitvi pa se zelo zmanjša, ponekod je skoraj onemogočena. V sifonu smo opazili nekaj človeških ribic, postrvi in postranic (jamski rakci).

Za preplavanim sifonom se odpre večja dvorana, ki se nadaljuje v 200-metrski rov, skozi katerega plavamo po jezeru, ki je verjetno nastalo z zajezitvijo potoka v vhodnem delu jame. Na koncu podzemnega jezera odložimo potapljaško opremo in pot nadaljujemo le z acetilenskimi svetilkami. Jama se nadaljuje z zelo zanimivim vodnim rovom, po dnu katerega teče potoček s prodnatim, deloma tudi skalnim dnom. Med napredovanjem lahko opazimo čudovite kapnike, sigaste ponvice, v tolmunih pa tudi človeške ribice in jamske rakce. Dimenzije glavnega rova so: širina 2 do 6 in višina do 20 metrov, rov je večinoma usmerjen proti jugu.

Od glavnega vodnega rova se odcepi stranski, ki je dolg  približno 250 m, poteka vzporedno z glavnim rovom, le nekoliko višje. Je starejšega nastanka, zelo zasigan, zato so imena kot kristalna dvorana in dvorana ponvic zelo na mestu.

Jama se konča z veliko dvorano, v kateri je podor prekrit s sigo. Veličastno in lepo. Možnosti napredovanja tu skorajda ni, v osrednjem delu jame pa bodo verjetno sledila odkritja novih jamskih prostorov. Skupna dolžina novo odkritih rovov znaša zaenkrat okrog 2100 m, kar pomeni eno največjih jamarskih odkritij leta 1996 v Sloveniji.

Jamo bomo gotovo še velikokrat obiskali, deloma za zelo prijeten izlet, deloma po dolžnosti (natančnejši načrt), pa tudi zaradi želje po novih odkritjih.

Tomo Vrhovec in Matej Mihailovski

Leave a Reply

Your email address will not be published.