Jamarska šola 2019 – Rakov Škocjan

Ta veseli dan ali tečajniki se učijo umetnosti vertikalnega premikanja V nedeljo, 24.3.2019, smo se odpravili v Rakov Škocjan, kjer smo horizontalo zamenjali za vertikalo. Da bi bil izziv še bolj zanimiv, je večina od tečajnikov prvič videla opremo za plezanje! Med tem, ko smo pripravljali svojo opremo, se učili poimenovati vsak posamezen del in se soočali z milijon in eno mislijo v naših možganih, se je pripravljalo prizorišče. »V resnici ne zgleda tako visoko,« »saj si visoka, boš hitreje na vrhu kot pa nižji tečajniki,« »edina stvar, ki jo ne naredi, je da bruhaš.« To je to! Definitivno prave misli pred pričetkom plezanja. In potem sem pričela. Začetek je bil lahek, koordinacija rok in nog in hop, že sem bila pri prvem postanku, kjer sem se morala prevezati na drug del vrvi. In končno spodbudna misel v moji glavi: pa le nisi motorično depriviligirana. In potem čakam, da lahko nadaljujem. Razgled je naravnost božanski. Vrv mi postane domača, počutim se udobno. Začnem uživati in sem ponosna nase, ker sem se zlahka soočila s tem izzivom. Kmalu nadaljujem pot in že sem na vrhu stene! Moj ego stopi deset stopnic višje, sedaj že presega višino tiste stene. Samozavest na vrhuncu. Poznate pregovor: »Kdo visoko leta, nizko pada?« Točno tako – ko je bil potreben še sestop s stene, sem se tresla kot šiba na vodi, kot moker maček, kot sladica iz želeja, kot ne vem kaj točno se še močno trese. Najbolj grozen občutek je bil, ko sem se morala prevezati na drug del vrvi. In potem iskanje razlog zakaj je temu tako? »Daj Ana, nehaj in se skoncentriraj na vrv.« Moji možgani res vedo, kdaj potrebujem filozofske misli, ker kaj bi pa sicer delala tam v zraku sredi prevezovanja?? Se zadnjič sem se prevezala in potem še spust do tal. Vsaka moja mišica je bila aktivna, premočena sem bila kot bi se okopala v bližnji reki in moja samozavest – no, samozavest je ostala zgoraj na steni. Ker se rada odločam impulzivno, sem se odločila ponoviti zadevo. Kaj pa je še malce adrenalina, si rečem in hitro stopim do stene preden si utegnem premisliti. Ponovno priplezam na vrh in sladi nabiranje poguma za ponovni spust. Drugič ni bilo tako strašno kot prvič. Mogoče me je misel, »da se v jamah ne vidi globine« enega od mentorjev, pomirila ali pa me je pomirilo dejstvo, da me spodaj opazuje en kup ljudi. In potem se vrne moja samozavest in že se, med visenjem v zraku, odrinem od stene brez da bi se držala vrvi kot pijanec plota. Realno sem se odrinila za 10 cm in še to mi je srce padlo v hlače. Zagotovo pa sem takrat začutila, da uživam pri premikanju po vertikali oz., roko na srce, sem v procesu začetka uživanja.

Anica

Leave a Reply

Your email address will not be published.