V nedeljo, 17.3, smo se na Dolgem mostu zbrali tečajniki v pričakovanju na prvo tečajniško soočenje z neturistično jamo skupaj z že bolj izkušenimi jamarji, prav tako v pričakovanju, da vidijo kakšen podmladek je letos privabila Jamarska šola 2019. Porazporedili smo se po avtomobilih, nekaj kolegov smo pobrali na poti proti Kozini. Končna postaja je bila zbirna točka pri zapuščenem poslopju v bližini naselja Obrov. Šele ko smo se vsi opremili, smo ugotovili, da se nas je zbralo kar lepo število. Skozi tipično kraško pokrajino smo se sprehodili do vhoda jame – Ponikve v Jezerini. V jami smo tečajniki hitro spoznali, da je blato zvest spremljevalec jamskih sifonov in ožin, skozi katere smo se preplazili. Imeli smo več postankov, kjer smo ob pijači in sadnih frutabelah razpravljali ali je varno napredovati skozi vodne ožine in kaj nas čaka na drugi strani, če nam jih uspe prečiti. Jamo smo prelezli v slabih štirih urah. Pred vhodom, ki je bil hkrati tudi izhod, so se ob (ponovni) malici vodje šole odločili, da je prezgodaj za odhod domov, zato smo se odpravili še v bližnjo Mitjino jamo. Tam nas je pred železnimi vrati jame čakalo presenečenje predhodnih jamarjev, ki smo si ga kameradsko razdelili. V tej votlini, za razliko od prejšnje, je bilo edinstvenih jamskih oblik veliko več, vključno s podzemeljskimi živalcami. V dvorani, ki se nam je odprla po vhodu, smo med stalaktiti, zavesami in spečim netopirjem izkusili jamsko temo. Na poti domov, smo se ustavili v bližnjem gostišču, kjer smo potešili jamrajoči se želodec ter se nasmejali anekdotam preteklih jamarskih pustolovščin.
L
