[/smart-grid] Med tednom samodejno gledam vremensko napoved za vikend. A bo lepo vreme, se bo dalo it kam ven? Potem se pa spomnim, da grem itak v jamo in namesto vremena poiščem podatke o notranji klimi. Nekaj klikov kasneje ugotovim, da je tokratna destinacija jama Medvedjak na seznamu najdaljših jam v Sloveniji na 80. mestu z dolžino 1092 m in globino 129 m.
Tako sem se 8. 4. 2017 pridružila karavani avtov v Kozini in skupaj smo se odpeljali do jame. Po oblačenju opreme in čakanju na pridne opremljevalce jame mi je na soncu postalo že prijetno toplo in kar malo težko se je bilo spraviti v temo. Toda ta odpor me je minil v trenutku, ko sem se navezala na vrv in je bilo pod mano približno 45 m globoko brezno. Po prvih nekaj mini raztežajih sem prišla do zadnjega dela, ko smo se prvič spustili ”po luftu” po sredini dvorane. Okoli mene črnina, 35 m pod mano male lučke, pred mano pa vrvna zavora, ki me kljub temu, da stiskam ročko do konca, premakne za 5 cm/h. In tako nisem razmišljala o višini in lepoti spusta v jamo, ampak o načinih podajanja vrvi v zavoro, da lepo teče, ter o moji teži, ki zgleda ni tako velika, kot sem mislila. Med čakanjem na ostale je postalo očitno, da imamo vsi (ne glede na težo) podobne težave. Ko smo se vsi zbrali, smo se odpravili v krajši lepo ”zakapan” rov, kjer smo na koncu naredili skupinsko fotografijo v vrtičku umetelno postavljenih odlomljenih kapnikov (made by Bole). Sledil je večji rov, kjer smo se prebijali mimo/čez/pod kamnitimi kladami, ugotavljali, kdaj in kako so padle s stropa in na koncu prišli do impresivno velikih ponvic, ki so bile kulisa za fotografiranje voljnih kandidatov. Napočil je konec jame in vrnili smo se v vhodno dvorano, si nadeli pasove in se začeli zgrinjati okoli dveh vrvi. Že kmalu sem prišla na vrsto in začela svoj vzpon proti svetlobi. Ko sem zapustila tla, sem začela razmišljati, s čim naj se zamotim, da bo prej minilo. Na misel mi ni prišla nobena melodija, noben zabaven spomin … in ne vem zakaj, sem začela šteti kolikokrat se ”dvignem”. In tako sem nadaljevala, dokler nisem dosegla stropa, ko sem ozavestila, da še vedno štejem in sem pri št. 75. Če vzamem, da sem štela približno 25 m, dobim, da z enim dvigom naredim 33,3 (s periodo) cm. Izziv za naslednjič: podaljšaj ”zamah”. Na vrh sem prišla kot druga in trajalo je 1 h, da je na plano prišel še zadnji tečajnik. Vsak je nazdravil uspehu s požirkom Hansovega domačega sadjevca, nato pa smo v večini odšli v Kozino na zaslužene čevape&prebranac.
Tečajnica Hanja? (ime še ni dodelano)