Jamarska šola 2017 – Jama pod Gavgami

Na dan norcev, leta gospodovega 2017 smo se polotili Jame po Gavgami. Po kavi v Divači smo se odpeljali do Lokev, medtem pa smo nekateri že pridno trenirali orientacijo. Sprva smo testirali metodo sledenja naključnim avtomobilom, ki se je izkazala za dober način odkrivanja novih kotičkov Slovenije. Temu je sledila metoda GPS, ki nas je uspešno pripeljala do Lokev. Tam smo testirali metodo sledenja nenaključnim avtomobilom do nenaključnega travnika.

Sledila je orientacija “po ustnem izročilu do Jolbeta”, ki je bila otežena z dvomi zaradi norčavosti dne. Po uspešnem lociranju Jolbeta, smo morali locirati še sebe s pomočjo magične igle in zemljevida. Z mojstrskimi triki Jolbeta (pravilno korekcijo položaja karte, da dobiš pravi rezultat), našimi natančnimi vizurami in mojstrsko aritmetiko smo super določili svoj položaj. Ker smo naše zaloge orintacije popolnoma izčrpali, nas je prišla iskat Mojca, ki smo ji potem pridno sledili.

Končno smo prispeli do brezdnanjske črne luknje, v katero so začeli izginjati sotečajniki. Da tej črnoti ubeži še kaj drugega kot Hawkingovo sevanje je dokazala prelepa sova (poimenoval sem jo Bubo bubo tudi če je le lesna sova z takim nadimkom). Pritekel je čas, da si obujem obložene škornje, likvidiram klopa in se žrtvujem črnini. Močan stisk na zavoro me je hitro odnesel na dno brezna. Račun za koliko se je bremza ob tem segrela, puščam bralcu za vajo (Hawkingovo sevanje lahko zanemariš).

Poznavši sebe, sem kovačijo pustil na dnu brezna. Sledila je dilema: levo ali desno? Levo v levi rov in že so se pokazale prelepe karfjolce, kapniki, razpokice in špranjice, ter kosti in kosti. Prostran rov, kjer se je dalo vzravnano sprehajati, zamenjam za majhne rovčke, čez katere se seveda moram splaziti za nekaj dodatnih metrov. Potikanje po kotičkih, nato še desno v desni rov. Nasprotihodeči tečajniki me obvestijo, da je na koncu rova razkrajajoča se kuna, kar je odlična motivacija da se zrinem v (skoraj) vsako najmanjšo špranjo. Ena je bogato obrodila, ne sicer s kuno, toda z velikim belim kapnikom, skrivnostno dvoranico in zgodbami o jamskih ljudožercih. Vračnejši se, najdem še en rov, ki te lepo pripelje na prejšnje mesto v nižjo etažo. Navdušenemu Mihatu sledim v špranjo v tleh, potem po vseh štirih malo gori, obrni glavo postrani da gre skozi pa malo doli pa še malo pa sedaj pa res ne gre več glava skozi pa seveda mi mora crkniti luč in še ne morem se tepsti po glavi to pomaga pa se malo butam z glavo pa tudi noče več pomagat; sreči je tu rezervna žarnica ki mi romantično osvetli 1 kvadratni decimeter pa saj vem kakšna je ta ožina sam treba je obrniti puščico časa, saj to ni težko, itak ne morem povečati entropije saj je fazni prostor dovolj utesnjujoč. Malo raztegnem vrat, pripognem glavo in se uspem zbasati nazaj v razpoko in vun v te rove, ki so toliko bolj prostorni kot le nekaj deset minut nazaj. Čas za slovo od magične črnine, in že se potegnem iz brezna na vročino.
Kot se za tak dan spodobi in je pravično, zaključimo dan s soobiskovalci črnine na pici s črnim pivom.

Obiskovalec črnine tečajnik Pavel

Leave a Reply

Your email address will not be published.