Jamarska šola 2017 – Mačkovica

»Niti minute več ne morem preživeti v tej agoniji, hočem domov stiskati psa in jesti v postelji,« na robu solz premišljujem, tik preden se obrnem in odločim za enega bolj patetičnih korakov v življenju.

Pokrčeno levo nogo v polpočepu tiščim ob hrib iz gline, ki se pod kotom vsaj 45 stopinj (sploh ne vem, ali je ta številka približna, kaj šele točna, matematiko sem imela 2 do 3 … No, na maturi 4, ha ha, ‘in your face’, podcenjevalni profesor matematike!) spušča naravnost do smaragdnega jezerca, ki ga je ustvarila ujeta voda. Peto desne noge z vso močjo nabijem nekoliko nižje v hrib ob levi nogi. Preverim, ali sta obe nogi dobro fiksirani, in čakam. Čakam olajšanje.

Že vsaj eno uro me tišči lulat in že zdavnaj sem mimo faze, ko bi se od bolečin ugriznila v roko in stekla ven iz te preklete luknje. Vem, da ne bi smela, vem, da se tega ne dela, naj me to dejanje odnese v prvi krog ‘Greenpeaceovskih’ vic, ampak ni je hujše bolečine, kot je pritisk mehurja na možgane. In ni je hujše bolečine, kot je pritisk mehurja na možgane v temi in vlagi, medtem ko čakaš, da se spraviš navkreber kot postranica – s stranskimi premiki ob steni. Čakam. Ker nad sabo slišim krohotanje Pivovarja (ki mi je ponudil pivo in je deloma kriv za to situacijo) in Ženske-šivanke, ki se lahko spravi skozi najmanjšo (14,5 cm) špranjo, na levi pa smeh drugih tečajnikov, Fotografa in njegovega sina, ki skače naokoli kot drobnovratniček na spidu. Pred mano je še pred kratkim stala Sodelavka, zdaj me med mojim dejanjem ‘straži’ stric, ki sicer dela na ljubljanski komunali. Ja, smešno je, da me straži stric iz komunale, medtem ko v rovih, ki niso namenjeni temu, lulam. Sicer je zelo simpatičen in prijeten gospod, ampak ne bi z njim delila teh trenutkov … Ko molim, da lepljivo blato na mojih podplatih ostane prilepljeno na lepljivoblaten hrib in mi ne zdrsne, ker bom v tem primeru s kombinezonom pri kolenih ‘oddrajsala’ naravnost v tisto prekleto lesketajoče jezerce, pri tem bom pa tik nad mini prepadom sklatila še par stalagmitov.  Aja, ja … Za tiste, ki morda niste dojeli, kaj se dogaja – ščijem v jami. Ampak mislim, da je to vsem že jasno.

V moji bližini se giba okoli 20 ljudi, ki se blazno zabavajo, medtem ko premagujejo blatne hribe, prepade in vrvi.

»Sovražim blatne hribe, prepade in vrvi. In sovražim jame, še najbolj pa sovražim lulanje v jami.  Nikamor več me ne spravijo. Ni šans, da grem po tem hribu gor v blato!«

V temi sveti le luč na čeladi g. Komunalnika, in še ta je usmerjena drugam. Zakaj se to dogaja na sobotni popoldan, ko bi lahko doma gledala televizijo in čohala psa? Ne vem. Čudna sem.

Med vožnjo iz Ljubljane se le ovinek iz Logatca začne dvigati kamniti predor ob obeh straneh ceste, in ta naznanja vse, kar kras predstavlja – neusmiljeno moč narave, ki se počasi, a vztrajno prebija skozi zgodovino našega planeta. Surovo je in lepo. Ob cesti se začneta odpirati gozd in majna gozdna pot. Jamarji v vsako špranjo, kjer je le mogoče, zataknejo svoje avte, se preoblečejo in odrinejo. Takoj ob vstopu v gozd se odpre prva luknja in v njo izkušeni jamarji 18. februarja 2017 zbašejo okoli 15 novih tečajnikov. Bilo bi grozljivo, če ne bi bilo grozljivo zabavno in zanimivo.  Jami se reče Mačkovica. Ne vem, zakaj. Preveč piva mogoče?

»O moj bog, desna noga mi drsi! Nehaj lulati, nehaj,« kričim sama v sebi, medtem ko jama postaja vedno bolj neusmiljena z mano. »Se bo to res zgodilo?« se sprašujem, medtem ko možgani upravljajo noge in poskušajo upravljati mehur, ki zdaj že ima svojo voljo.

Mačkovica ni ena tistih jam, ki so okrašene kot Ludvik XIV. Je pa ena tistih jam, ki so kot sprehod po Ludviku XIV. – polna izboklin, vdolbin, lukenj in še nikoli videnih živali. Za prvo srečanje z jamarstvom je dobro, da vidiš, ali ti je kul, ko se plaziš po preozkih predorih v temi, da bi na drugem koncu odkril velike dvorane v temi. Prvič tega mora biti ravno prav, da te spravi v neznane situacije. Ravno prav, da izstopiš iz svojega ‘varnega mehurčka’, a te ob tem ni strah.

»Počasi… počasi…. Ok, v redu. Kako pa naj zdaj spravim vse te obleke nase?«

Malo postojim in ocenim situacijo preden z enim sunkovitim gibom nase (istočasno) potegnem 4 plasti oblek – spodnje hlače, termo hlače, pajkice, kombinezon. Vse me tišči in nič ni na mestu, ampak zdaj je kar je. Ni šans, da še enkrat slečem to sranje.

Levo nogo zalučam na vrh hriba, jo zabijem v tla, hitro priključim desno in sem spet na varni strani, hriba. Haha! Počutim se neverjetno, sonce sije in mi greje obraz, veter v laseh, ptički pojejo. Nič od tega se ne dogaja, še vedno sem v jami. Se pa počutim kot bi bila na vrhu sveta, kot bi bila kraljica džungle, moje življenje je lepše kot življenje angleške kraljice ali moje psičke. Vse to samo zato, ker sem lulala, ja.

V desno roko primem vrv, skočim na drseč blaten hrib in že sem v »postranica« položaju, naprej me vodi smeh skupine pred mano in šale g. Komunalnika, ki je stražil za mano. Kul je tole, ful zabaven dan.

»Pismo bi pasalo malo piva,« pomislim v »postranica« položaju.

Aja, najbrž bi morala povedati še kaj resnega o prvem jamskem izletu in o tem, kaj vse smo videli. Mačkovica, 1280 metrov dolga, 51 metrov globoka. Mala dvorana, Velika dvorana, Blatni rov pa še neki rovi z bednimi imeni, mrtev netopir v vodi, ki ga je napadla plesen, netopirjev kakec, ki ga je prekrila dvocentimetrska plesen, dimnik, preozek rov, vrvi, še več vrvi, oponašanje postranice, pivo, podorna dvorana, jamski pajek brez oči z belo ritjo, ki ne plete mrež. V jami smo bili približno pet ur. Zabavni in zanimivi ljudje. Konec … Zdaj moram oprati kombinezon. In lulati. Vedno.

Leave a Reply

Your email address will not be published.