Jamarska šola 2017 – Turkova jama

Ali kako smo se pred soncem in snegom smo se skrili v jamo

Najprej smo si ogledali  izstrelišče za rakete (ki nikoli ni služilo svojemu namenu). Pravzaprav smo si ogledali sveže spluženo makadamsko cesto, ki se je končala pred visoko kovinsko ograjo.  Bela tabla na njej nam je seveda preprečevala vstop. Jamarska legenda (ime?) nam je povedal tudi nekaj o zgodovinskih in geoloških okoliščinah; od vsega sem si najbolj zapomnila hladen veter in to, da smo želeli čim prej (navleči nase bolj ali manj umazane kombinezone ali nekaj kombinezonu podobnega in se podati) v jamo.

Vhod v Turkovo jamo je vrtača, njena globina je JJ-ju onemogočila prikaz južnoafriške tehnike spusta v jamo-štrika je bilo premalo. Ti šment. Zatorej je namesto demonstracije tehnike ostal na vrhu vrtače in z varovanjem poskrbel, da smo se vsi varno spustili do dol. K močeradom in žabi, ki so bili dosmrtno obsojeni na življenje v Turkovi jami.

Jama nam je razkazale vse svoje lepote: potoček, blato, ozke jebice, črevo, leopardjo kožo, glavo jamskega božanstva, narejeno iz blata (Bole bi si tam lahko izposodil lase). Na en del poti smo se podali brez Jaše in Boleta, ki pa sta nas po prihodu nazaj pričakala s fotoaparatom. Torej, brez njiju smo se podali drsalnici naproti. Iskali smo pot, našli pa brezno, pločevinko in na steno napisano številko 23, ki je na zemljevidu označevala drsalnico. Potem je JJ našel še pogum in se spustil v neznano po nečem, kar je bilo baje podobno drsalnici. Sreča je bila na naši strani- šlo je za spodnji del drsalnice; odrešil nas je velike sramote. Po drsalnici nas je čakal vodni rov imaginarnih človeških ribic, ki pa nimajo črtastega vzorca, kot pravi Bole, temveč znajo biti celo nevidne. Po tem smo jedli in lulali in šli iz jame. Na poti nazaj ni bilo presenečenj, razen tega, da je bila sicer ista pot videti povsem drugače. Le z nekaterimi deli, ki se niso spremenili,  nam je prizanesla in smo lahko verjeli, da smo tam mimo res šli noter (se tlačili noter). Vrtača zunaj se je izkazala za precej večjo drsalnico, kot je bila tista v jami, varovanje pa nam je spet prišlo zelo prav.

Pri skupinskem fotografiranju smo pazili na to, da ne bi kdo padel nazaj v jamo, ker se nam res ne bi dalo ponovno postavljati lestve. Zaradi statuta (ali Stauta, ki nam je pretekli četrtek predaval o varnosti v jami) nismo smeli žeje v jami gasiti s pivom, zato smo to storili takoj po končani akciji. Iz jame smo prišli vsi, iz pivovarne večina. Hvala za pivo, Jaša. In hvala za ribe, Bole!

Tečajnica Petra

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *